4.8.2024
7. dan

Dober večer, najin zadnji večer. Zgodaj zjutraj poletiva domov, oditi bo težko. Čeprav čutiš, da si se napolnil s pozitivno energijo in ljubeznijo kar za nekaj časa, pa vseeno ni lahko pustiti vsega tega kar tu. Ni bilo dovolj časa, nisva naredili dovolj, toliko je še za postoriti. Najtežje je vprašanje, kaj le se bo zgodilo z vsemi najinimi psi?
V tem tednu sva očistili kar lepo število ograd, notranjih in zunanjih. Včasih v sumljivo počasnem tempu, ker naju je zaustavljalo nepregledno število dolgih nosov, ki so želeli samo malo pozornosti. Očistili sva vsa hudirjeva vedra, več kot enkrat, poskrbeli, da so vsi psi imeli vedno svežo vodo. Zvečer sva pripravili zunanje izpuste za naslednji dan in še zadnjič počistili pri galgih v ladji. Potem sva poniknili, vsaka na svojo stran. Najraje bi se kar k njemu zvil v košaro in zaspal tam. . .
Samostojno sva si zadali projekt, da opereva nakopičen tekstil v pralnici. Zavetišču so bili podarjeni štirje industrijski pralni stroji, a vedno je premalo časa za pranje, ostalega dela je ogromno. Hospital tu pa je zelo velik, obravnavajo veliko poškodb ob sprejemu v zavetišče, resno se lotevajo ortopedskih podvigov. Za zraven je tu še pasji hotel, tako da neke robe za pranje je bilo – da te nekam prime! 😱 Ampak sva se pogumno lotili, prali in obešali žehte in danes je pralnica prazna, vsa roba pa oprana in zložena. Vmes sva še pospravili in počistili skladišče tekstila.
Dobili sva par psov za socializacijo. Iz mlade mastinke sva izčesali, kot bi rekla Tjaša, za tri činčile. Poigrali sva se tu in tam. Donirali spodoben mop in pomili teraso hostla in notranje prostore. Oprali perilo.
Zaradi verjetno blažje sončnice (šala, najhujša stvar je par žuljev!) se nama občasno odpelje in se reživa kot nori. Sva lepo aklimatizirani na neznosno vročino, zvečer ob 33. stopinjah sva polni energije in noriva naokrog, ker nama je prijetno hladno 😆 Sva hrustljavo zapečeni in komaj za silo hidrirani, čeprav sva spili, reci in piši 7 8-litrskih flaškonov vode! 😲 Pa občasno kakšno pivo, paaašeee!
Tjaša nama je odlično kuhala, predvsem pa postorila še marsikaj dodatnega ali vsaj premečkala 100 galgov več, da sem jaz lahko pisala. Zato ji danes prepuščam besedo, da strne najine občutke, predvsem tudi o gostoljubnosti, ki sva je bile deležne. Vedno sva se počutili dobrodošli, vsi so zelo prijazni, bili sva pohvaljeni za delo, predvsem pa so vsi zelo hvaležni za pomoč. Vodijo lepo in urejeno zavetišče in zaželeli smo si, da se nekoč ponovno snidemo.
Nataša se poslavlja s kratkim videom, ker bi od veselja malo belo rit najraje stisnila k sebi, a do tja je pa še nekaj dela ❤️ Hvaležna sem vsem smrčkom, da sem bila lahko kratek utrinek v njihovih življenjih. Vsem iz srca želim, da bi našli svoj dom, zaživeli brez bolečin, strahu in lakote, sprejeti in ljubjeni. ❤️❤️❤️ (zdaj grem pa še malo solze brisat).
Fundacíon Benjamín Mehnert … Mesec januar … Pogovor z Natašo in padla je ideja … Kaj če greva v to zavetišče. O njem sem že brala, jih dlje časa spremljam in obe naju je vleklo sem že kar nekaj časa. Napokali kufre in greva.
Pristanek v Sevilli, Uber do zavetišča.
Prvi občutki neverjetni. Zaposleni prijazni, odprti, že takoj sva se počutili dobrodošli.
Valjda sva se takoj zakopali med hrtke in zvečer že pospravljali in polnili vedra z vodo.
V zavetišču je mnogo galgov, tudi greyhoundov in drugih pasem. Situacija v Španiji se prepočasi izboljšuje, tudi nova zakonodaja ni v prid galgom, saj jih Zakon o zaščiti živali ne ščiti. Za njih veljajo drugačna pravila. Žalostno in grozljivo hkrati. 😔
Vsak dan sva postorili kar nama je bilo rečeno, nekaj že rutinskih del, vsak dan sva dobli tudi kakšno novo zadolžitev. Opremljeni s smetišno za kakce in “nakladalko” sva hodili od ograde do ograde in se povsod tudi nacarkljali do nezavesti.
Tu je vse skupaj 600 psov, večina galgov. Galgi, ki so bili rojeni pod srečno zvezdo in so se rešili krutega življenja pri galguerih oziroma krutega življenja na cestah, prepuščeni na nemilost težkega okolja.
Alafia, Cheer, Pistachio, Ayana, Amerika, Nilo, Ayfer, Santana, Jerico, Rebeca, Idaho, Elma, Luna, Pinki…
In še bi lahko naštevala. Vsako ime predstavlja galga, s svojim prav posebnim in edinstvenim karakterjem. Nekateri pogumni, živahni, igrivi, radovedni, plašljivi, prestrašeni … 🩷
In nekaterim galgom človek predstavlja strah in trepet. In ravno taki so se mi še posebej vtisnili v srce.
Galga Cheer, ki je prve dni otrpnila od groze, dih se je ustavil, telo zakrčeno in tresoče. In po vsakodnevnih obiskih (večkrat na dan seveda) je punca že pokazala svojo radovednost. Zadnje dva dni je že prikupno in skoraj nevidno porepkala, ko sem prišla v ogrado, prosila za še malce masaže.
Na večji ogradi trije plaškoti. Alafia, Nilo, America. Ko sem prišla v ogrado, brezglavo tekanje okoli. Panika. Po dolgem sedenju v ogradi (vsak dan večrat), se je tudi brezglavo tekanje umirjalo, se spremenilo v hojo, na koncu zmaga, da so se ulegli na tla, pa četudi na razdalji. Nila je radovednost hitro pripeljala do mene in ugotovil je, da božanje pa kar precej paše. Sledila je punčka America, ki je tudi na začetkj prišla po počohce, nato pa v dir hitro stran. Po dnevih druženja sta se obe carkljali, pa čeprav malce previdno. In zadnja od tega tria …
Alafia. Ne predstavljam si, kaj je v žuvljenju vse doživela. Življenje ji defitnivino ni bilo lahko. Človek sama groza. V hiški zmrzne in upa, da v bližini človeka le preživi. Telo trdo, zakrčeno, tresoče. Vsakodnevno druženje je v njej le vzbuduilo radovednost. Vsak moj premik je radovedno spremljala in šla prevohljat mesta, kjer sem sedela. Klobasa, ki se je zakotalila po tleh je bila prav slastna. Brezglavo teknje se je hitro umirilo, krožila je okoli mene vedno na krajši razdalji. Povohala me je čisto hitro in previdno, danes je prišla že tako blizu, da sem jo lahko pobožala pod gobčkom.
Kako malo potrebujejo, da v tebi ne vidijo več strašne groze – potrpežljivost, umirjen glas, bodrenje, da bo vse v redu, da bližina tebe ne boli, da dotiki niso nič strašljivega.
Malo po malo, centimeter po centimeter.
Pri nekaterih je že zmaga, da te nevidno in neslišno povohajo po hrbtu, za nekatere, da se uležejo 3 m stran od tebe, nekateri vzamejo celo hrenovko iz rok …
Izkušnja je bila neprecenljiva. Samo zavetišče me je res izjemno presenetilo. Kako dobro je organizirano, čistoča na visokem nivoju, pri zaposlenih se čuti, da dihajo skupaj, da dihajo skupaj za njih. Za galge, greyhounde, podence, kužke drugih pasem, mačke … Čutiti je njihovo nežnost in razumevanje, res to počnejo s srcem. Vidi se. Čuti se.
Počutila sem se sprejeto, kot del njih. Vse smo se zmenili z mix španščino, angleščino, vsi se trudijo, za naju so si vzeli čas, povedali tudi kakšno je trenutno stanje z galgi na jugu Španije.
Vse najine misli in občutke bova definitivno delili z vami. Nekje v živo, na klepetu in hrtjem sproščenem druženju.
…
Sedim na najini terasi, z grenkim občutkom. Oči se solzijo. Ne želim oditi … Z mislijo sem pri vseh teh hrtjih ritih, ki svoj dom še čakajo. Res krvavo potrebujejo dom, potrebujejo priložnost, da, lahko zaživijo srečno, hrtje življenje, ki si ga resnično zaslužijo.
Težko je slovo, izredno težko. In v nebo pošiljam misli in želje, da prav vsak od njih najde svoj dom, svoj kotiček na zemlji kjer bo ljubljen.

Tjaša in Nataša

Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org