3.8.2024
6. dan

Bližava se koncu najine avanture, kar pomeni, da vsako prosto minuto porabiva za crkljanje s hrtki. Zaenkrat kar navdušeno sodelujejo 😆 Joj, nekatere nesreče so tako lačne pozornosti, za malo božanja je pripravljen v neskončnost čisto mirno stati in potem ta proseči pogled, “a res že moraš iti?” 💔
Bova jutri strnili najine vtise na najino dogodivščino v Španiji, danes pa vas vabiva, khm – opozorilo velja! 💔💔💔 – da Španijo doživite skozi hrtje oči.
Andaluzija je ena najmanj razvitih pokrajin Španije. To je pretežno podeželsko okolje, nepregledne planjave, povsod ravnina, malo vode, malo zelenja, malo poseljenosti. Tu in tam monotonost suhe pokrajine razbije cesta. Ali manjše mestece. Tu so ogromne zaplate zemlje, na kateri galguerosi držijo svoje pse. S kakšnim bornim zavetjem, malo hrane in vode. In nič pozornosti, dokler ni čas za na lov. . .
In tu se dajmo najprej vživet v galga v najboljših letih. Marsikaj je že dal čez, ampak mu gre, samo brazgotine ostajajo. Dokler si nekega dne, morda tudi ob srečanju z avtomobilom, ne zlomi sprednje tačke. Marsikdo od nas je bil ob psu po operaciji oziroma na nekem okrevanju, je tako? Poškodba sanirana, pes na mehkem in s trojno pozornostjo, zdravili in na painkillerjih, da se mu cel dan rožice voha. . . Tu ni ničesar od tega. Naš galgo je sam. Zdaj ne more slediti drugim, bolečina je na začetku neznosna, nikjer ni nobene pomoči. Trpi. Gre po treh, vsak dotik, ko se recimo želi uleči v pesek, prestreli z novo bolečino. Lačen je, nobene potrebe ne zmore zadovoljiti brez bolečine. Ampak rine. Ker druge opcije ni, še vedno želi živeti. In tako trpi skozi dneve, počasi se navadi bolečine, čez nekaj časa boleče začne uporabljati tačko. . . Prevrtimo čas naprej. Poškodba je zaceljena, kakor je pač šlo, vsak korak pomeni določeno obremenitev, teka ni več. Nakopičile so se samo brazgotine. Naš galgo je na nek način apatičen, a še vedno rine dalje. In še vedno zaupa in je tako hvaležen za svojih 5 minut na dan. Španija. Dovolj.
Gremo malo naprej in smo že z drobno galgico. Narava dela svoje in postala je mamica. Kot le zmore, skrbi za leglo. Je super drobne postave in brez dodatnih hranil otroci dobesedno zajedajo tudi njo. A opravi svojo vlogo in otroci preživijo, navihane mlade rite. Mamica pa, utrujena, izčrpana, shirana. Do naslednjič, če bo dočakala? Španija. Dovolj!
A lahko obiščemo tudi sosednje leglo? Na svet jih je prišlo 5, so v ubornem zavetju, daleč okoli nič, samo mali zaselek s par kmetijami. Tudi tu je mamica neumorna, na začetku ponuja svoje mleko, kasneje prične nosit hrano, ki jo izbrska kje v okolici. Male ritke pa rastejo. Čez dan se igrajo in spijo v neposredni bližini zavetja, mamica je zabičala, da ne smejo nikamor. Ko se vrne, jih odpelje kam, kjer se najde malo hrane. Morajo ostati z njo, ker je nevarno. Razposajenci se imajo v bistvu čisto fino, zdaj so že veliki, imajo cela dva meseca, dobro, riti še ne obvladajo najbolje, ampak so polni traparij. Dokler se mamica nekega dne ne vrne. Pridno čakajo, kot jih je naučila. Pade noč, mamice pa ni. Pozaspijo stisnjeni tesno skupaj, vsake toliko en malo pocvilka, kje je mamica? Tudi naslednji dan čakajo, gotovo samo hrano išče. Precej so že lačni, saj jih bo kmalu peljala jest. A mamice ni. In ni. Ni je tudi naslednji dan in naslednjega tudi ne. Dokler ne sprevidijo, da so ostali sami. Najpogumnejši odpelje bando iz zavetja, tavajo po poteh, kjer so bili z mamico, večino časa so lačni. Ponoči se stiskajo skupaj, da bi se ogreli in pomirili. Delajo čedalje večje kroge, dokler zavetja nekoč ne zapustijo. Odtavajo svoji prihodnosti naproti, kot najbolje vedo in znajo. Skupaj, vedno skupaj. Mala družinica je vse, kar poznajo. Španija, tako pogosto. DOVOLJ!
Svoje zgodbe so danes prispevali Enrique, Gota in pa včeraj opisani trojček, za katerega se je izkazalo, da jih je v bistvu 5, najpogumnejša dva (en bratec se z veliko potrpljenja že dovoli prijeti, ampak je šele na začetku neke normalne socializacije) sta v sosednjem boksu. In pa veliko število plašnih hrtjih duhov, ki tavajo po ogradi in pozabijo dihati, ko se približa človek. Tjaša je definitivno stkala novo čudovito vez z eno izmed njih, kam se bo razvila, pa je zapisano v zvezdah. 🙏🥰
S čim bo življenje postreglo ostalim? Bo za njih le napočil dan, ko bodo vse to lahko pustili za seboj? Bodo našli svoje trajno zavetje? Kjer ne bo bolečin, kjer se ne bo treba boriti za hrano, kjer ne bo konstantnega hrupa in kaosa, ki sproža paniko, ki je ne znajo obvladovati?
Lahko tem psom dokažemo, da je tudi za njih lepo mesto na svetu? Skupaj z ljudmi, v čudovitem sožitju? Adijo Španija, pozdrav prelepa zelena Slovenija!
Pocrkljajte svojega, če je z vami. Izmerite kavč, mogoče je večji, kot si mislite. Razbijte šparovčke, odpovejte se eni kavi na dan in sladoledu. Tu so in tu bodo. Čakajoč na svojo priložnost. Ali pa vsaj na par rok, ki bodo prinesle malo topline.
Se opravičujem, ampak moram nazaj v ograde. Nagovorit, stisnit, zmasirat, polubčkat. Vrsta je takoooo doooolga ❤️❤️❤️
P.S. Breston vadi z menoj na povodcu v boksu in je zelo vodljiv. Lorna že sama prirepka, predvsem pa se oblizne, ko me vidi, ker ve, da bo hrenovka. Hache je pripravljen ure in ure samo stat in se božat. Goti paše masiranje joškic in je prikupna za požret. Enrique čaka na svojih 5 minut neznosno potrpežljivo. Bratec plašni pa že pride po hrenovko na odaljenosti 10 cm od mojega nepremičnega telesa. Vsi pošiljajo velik hrtji poljubček.

Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org