2.8.2024
5. dan

Prizorišče: FBM, B04 v ladji
Protagonisti: tri drobne bele hrtje riti, Bratec 1 (z rdečo ovratnico), Bratec 2 in Sestrica
Uzurpatorka: Nataša, strah in trepet, le kdo bi drugi
(Nataša vehementno vstopi v ogrado. Ob tem tri hrtje riti poskočijo in jo naglo oddrobencljajo v en kot ograde. V uzurpatorko zrejo trije pari crnih frnikol)
Bratec 2: Ej, banda, kdo je pa tale?
Bratec 1: Ampak res, kdo je zdaj tale??? Čakaj, pa kaj se pa gre, a se misli kar tu naselit?
(Nataša se vsede in ignorira tri posrance v kotu)
Sestrica: Daj, kaj se ta gre? Mene je strah. . .
Bratec 1: Ma ni za zaupat. Ej, a se lahko mal premakneš, svojo koščeno rit mi rineš direkt v rebra!
Sestrica: U, sorry, ampak tle ni nič placa
Bratec 2: Šit, pogledala me je, dajta plac, umakn se!
(Bratec 2 se naguzi kar čez sestrico, tako da ji zdaj glava kuka izpod njegovega trebuha. Ampak še vedno pozorno spremlja dogajanje)
Sestrica: Mene tudi gleda. Mene je strah, zdaj me pa lulat.
Bratec 2: Ma zdrži, lej, nekaj ven vleče, zdaj pa mene tudi lulat, dej ne žgečkej me po trebuhu, k se bom po teb!
Bratec 1: Ej, stari, kaj ma to? A ti tudi nekaj vohaš?
Sestrica: Nekaj diši. Ampak mene je strah.
Bratec 2: Jaz to ne bom, kaj pa če. . .
Bratec 1: Lej, kotali se proti nam. Matr diši, kaj to je, to še nisem probal. Kaj pa če mal obliznem samo?
Sestrica: Raje ne, lej 10 cm ven iz kota je, pazi!
Bratec 2: Maš prav, dejmo raje tu ostat, pa čeprav je gužva.
(Nataša potrese par mini koščkov hrenovke po tleh in se dela budalo)
Bratec 1: U, dočepio sem se enega, stari, kakšna klopa!
Sestrica: Jst tud, je tolk dobr, sem kar dol pogoltnila.
Bratec 2: Pa dej pust’ta še kaj zame, kaj sta navalila, uuuuu, matr je doooobr. . .
Bratec 1: Jst grem iz zapika, sam ven pa not bom skoču, tamle je še eden, sam je ene 30 cm od te tete. . . Če malo popuzam in potegneeeem vraaat. . . mam ga!

Žal naši protagonisti niso izmišljeni. Dumbi, Pepa in Truco so res bratci in sestrice, stari 13 mesecev. Zadnjih 5 so preživeli v zavetišču, a tu ne morejo napredovati. So povsem nesocializirani, saj so mladost preživeli sami, kot so le najbolje lahko. Skupaj so nekako zmogli. Tu je za njih vsak dan izgubljen. Potrebujejo svoj dom (ne nujno skupaj) in vodstvo drugega domačega psa, da bi sploh lahko razumeli sobivanje s človekom. So tragični produkt španskega podeželja, a so na srečo preživeli in imajo sedaj priložnost. So neizmerno prikupni, skorajda še ne povsem izoblikovani, pozorni (težko bi rekli radovedni, ker pozornost poganja strah).
Ali za malo družbico obstaja upanje, da bi kdaj lahko zaživeli v našem okolju? Če je mirno (ne urbano) in bolj samotno (maksimalno par, brez malih otrok), zagotovo da. Potrebno bo začeti na začetku in jim privzgojiti vse, ampak so tako mladi, da jim bo šlo, tudi Pepi, ki je najbolj previdna.
Kako jih človek ne bi oboževal??? ❤️❤️❤️
Upam, da dobijo možnost odhoda v orjaški svet (in zapustijo svoj kot) in se razvijejo v razvajene, radovedne in razigrane hrtke! 🙏🙏🙏

Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org