30.7.2024
2. dan

Smo sredi dneva. Obvezna siesta, dopoldanska gužva se je povsem umirila (zelo veliko ljudi tu dela, neprestano se nekaj dogaja, jasno delu nikoli ni konca, je pa vse kar lepo organizirano, pohvalno). Tjaša je poniknila nekam v globine “ladje” – tako se tu imenuje predel z boksi, kjer so večinoma hrti. Dve vrsti s po 30 boksi, v povprečju 4. hrtki na boks. In naša Tjaša, oborožena s krtačo (se je odločila, da to pač ne gre tako, da je greye treba skrtačit, da taki medvedi ne morejo tu bit) in ogromno ljubezni – upajmo jo bomo še kdaj videli, ali pa jo bodo dolgi nosovi pojedli od veselja ❤️
Zunaj je neznano koliko stopinj. Ostajava v senci, kjer izgubiš par litrov švica; čim stopiš na sonce, imaš občutek, da boš kar spremenil agregatno stanje 🌞🌞🌞 Ampak, še vseeno vsake toliko ena vstane in leti nekam. Ker preprosto moraš – it pogledat, kako mu je ime, preverit, če si prav videl, se prepričat. Dopoldne sva hitro opravili s kakci, potem sva čistili vedra za vodo, čez imava pranje, zvečer sva spet vodonoski in še nekaj naju čaka. Ampak med siesto je čas za sanjarjenje. . .
Da ne bo dileme: mogoče je tu bolj urejeno, morda so psi bolj varni, so siti in imajo čisto vodo. Ampak najina srca so spet, in vedno, v primežu bolečine. 60 krat 4 samo v “ladji”. Ampak to je 240 zgodb, ki kričijo vate, če le znaš slišati. In posluša se s srcem ❤️
Vsak boks je kot bomboniera, nikoli ne veš, kaj boš našel 😉 En navdušen nos, ki rine vate in tace že plezajo, še preden si vrata zaprl 😆 Mlada razposajena rit, ki bi tekla za žogico, ampak poklekne, ko zamahneš z roko 🙄 V sekundi štiri rite v isti košari in osem oči, v katerih je samo strah 😢 Žal je teh zadnjih veliko. Preveč, veliko preveč. A vseeno v marsikaterem vidiva, da upanje še ostaja. Vsaj trije fantki so se mi danes polulali kar v košari, samo zato, ker sem bila tam. Ampak zmorejo in dovolijo dotik, vseeno. Kako človek potem ne bi sanjaril?
V FBM lahko posvojite tudi galgo mladička. Izredno previdno skrbijo za njih, res. Cukri mali so za v žep nabasat in letet z njim. Ti so nepopisani listi. Sicer so življenje začeli v zavetišču, a imajo samo lepe izkušnje in so zdravo radovedni, nagajive male riti. A ostali niso noben nepopisan list. So celi zvezki, popisani z kdo ve čim. Špansko vročino zagotovo, ker jo prenašajo veliko bolje od mene. S prostranimi polji. Z neskončnimi cestami, na katerih preži samo nevarnost. Z iskanjem hrane, z bolečimi izkušnjami, ko so prosili zanjo. Z ubitim upanjem, z brezdanjo bolečino. Vse to je na njihovih straneh. Prelepa in tako posebna pasma (tako hudičevo people oriented!), pa toliko zgodb. A vsi so trenutno na strani, na kateri piše FBM. Polni se tudi ta stran, dan za dnem upajmo z novim zaupanjem, z na novo odkrito radovednostjo, z nečim lepim. In toliko nepopisanih listov še imajo! Zdaj, tu, pišejo na njih samo eno prošnjo – lahko še ne greš, vidiš mene, lahko samo še ena prijazna roka malo ostane na meni? Bi šel s teboj, če lahko? Saj me je mogoče malo strah, pa tudi najlepši trenutno nisem, ampak prosim, lahko popiševa moje strani skupaj? Prosim? 💔❤️‍🩹❤️
Poglejte v te oči in nam povejte – kaj pa vi vidite?
Zvečer pa vas popeljeva na lov za zakladom, če boste za? Bo absolutno treasure hunt, bo pa greyhound hunt 😉 Pa dobro, kaj je s temi greyi zdaj??? Ne veva, ampak sva zapeli na njih na celi črti. Lepi sivi Hacho od včeraj danes še bolj sčesano sije in je za Tjašo pripravljen iti kamorkoli, no ja, za vsakega, samo da je ljudek. Ampak danes nastopa nekdo drug. Vsaj eden 😉
Samo da nama srca zdržijo 🙏

Tjaša in Nataša

Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org