HRTJI SVET SLOVENIJE | Društvo za pomoč hrtom v stiski

Zakaj skrb za hrte?

Najverjetneje marsikdo ni seznanjem, da so tekaški in lovski hrti mnogokrat žrtve žalostne usode.

Tisoče GREYHOUNDOV je vsako leto vzrejenih za namene tekaške industrije na Irskem, v Veliki Britaniji, Avstraliji, Združenih državah Amerike itd. Selekcija tistih, ki potencialno ustrezajo normam tekmovanj, je ostra in nepopustljiva.
Običajno zahtevam za nadaljne treninge ustreza morda tretjina psov. Večina velikih angleških hrtov tako zaključi svojo kariero starih od osemnajst mesecev do treh let.
Ogromna številka letno "izginulih" greyhoundov je sprožila mnogo ugibanj, na podlagi katerih so se pričela razvijati društva za pomoč hrtom širom po svetu. Nekatera ponujamo možnost posvojitve hrta, druga gradijo na preventivi.

V zadnjih letih je v tekaški industriji greyhoundov prišlo do nekaterih izboljšav, še vedno pa poglavje ostaja trda bitka proti eni izmed močnih industrij, ki temelji na izkoriščanju nemočnih bitij.
Pojavlja se še en neprijeten aspekt na celotno zadevo: v državah, kjer je tekaška industrija hrtov prisotna (še zlasti na Irskem), velik odstotek ljudi greyhoundov ne sprejema kot prijetnih in ljubeznivih družabnikov, pač pa zgolj kot delovno silo ali nekaj primerljivo kokošim.
Dojemanje španskih hrtov v Španiji je podobno opisanemu. Ne govorimo o kulturah, kjer pes kot tak v nobenem primeru ni sprejet kot družabnik, pač pa o civilizacijah, v katerih mnogo ljudi živi skupaj s svojimi štirinožnimi "ljubljenčki" - denimo z zlatim prinašalcem ali kodrom na zofi in z greyhoundom v kletki na dvorišču (če se mu le godi lepo!).

Vrnimo se še malo h GALGOM. Zgodbe iz Španije največkrat niso pozitivne.

Španski hrt se tam uporablja skorajda izključno v namene lova, predvsem na podeželju. Večina lovcev (imenovanih galgueros) do svojih "sužnjev" ne goji prijetnega odnosa. Mnogokrat so ti psi zanemarjeni, podhranjeni, ne-negovani, mnogokrat preživijo le eno seznono lova, po kateri so nemalokrat brutalno pobiti. Širom interneta lahko najdemo veliko tragičnih prizorov žalostne usode galgov v Španiji.

TEŽKO JE DOJETI DEJSTVO, DA HRTI S SVOJO PRETEKLOSTJO PREMOREJO TOLIKŠNO MERO ODPUŠČANJA IN OKREVANJA.

Nenazadnje so tu še ubogi LURCHERJI in PODENCI, ternjihove žalostne zgodbe. Psi, "oboževani" s strani ciganov. Marsikdaj ukradeni in varovani v tveganih pogojih. Mnogokrat zapuščeni, pozabljeni. Tisti z največ sreče uspejo v (včasih tudi) zastrašujočih razmerah priti v zavetje sočutnih ljudi. Po okrevanju običajno zažarijo kot bitja, polna ljubezni in pozitivne energije, to pa delijo z osebami, katerih družinski člani postanejo.

Domov