HRTJI SVET SLOVENIJE | Društvo za pomoč hrtom v stiski

ENYINA ZGODBA

Naša irska posvojenka, sedaj stara 4 leta. Tako nenavadna, a tako docela in povsem hrtja. Po pasmi lurcher, kar po domače pomeni mešanica različnih hrtov in še česa. Po velikosti nekaj vmes. Po dlaki mnogo preveč. Po načinu življenje večni cigan. Po karakterju scrkljanka in neizmerno prikupna psička. Po nagonu bliskoviti lovec. Po zgodovini zapuščena. Po današnjem statusu - srečna.
Čedalje bolj verjamem, da je naše življenje niz navidezno naključnih dogodkov, ki pa se nekoč nekje izkažejo za vse prej kot naključje. Kljub divjemu tempu poslovnega sveta sama še vedno znam poslušati nek notranji glas, ki mi nezmotljivo pove, kje je privlačnost.

Se vam je to že zgodilo? Ko preprosto v trenutku veš, da je to tisto pravo?

Tako sem kot življenjsko željo v svoje srce zapisala dobermana s svojo mogočno eleganco. Zdaj je že dobrih 6 let moj najzvestejši prijatelj. Dobri dve leti potem se mi je oglasil altruizem - spremenila sva življenjsko okolje in vedela sem, da lahko z lahkoto ponudim dom novim štirim tačkam.

Ampak tokrat sem želela neki pasji duši dati novo priložnost. In naključno brskanje po internetu me je pripeljalo na sled pomoči hrtom. Pravzaprav njihovim zgodbam, ki so me prepričale, da če kdo zasluži novo priložnost, potem so to te mile zlorabljane hrtje duše.
Pa še vedno ni šlo ravno enostavno. Ogromno kontaktov, ogromno idej, veliko videnih slik, pa nikjer iskrice. Preprosto je vedno nekaj prišlo vmes in moje srce je spalo. Vse do objavljene slike danes moje navihane Cufle, kjer sem odreagirala povsem impulzivno. Ta "kravžl" dlake je bil preprosto tako neznansko grd, da je bil že prikupen. In naša pot se je začela združevati.

Sedaj smo skupaj že skoraj tri leta. Enya je ostala Enya, čeprav ji je povsem jasno, da se govori o njej tudi kot o Enči, Cufki, Cufli, Smrklovju hrtjem in še kakšne podobne luštne pritikline ji dodamo. Še vedno je nenavaden pes za pogledat, kar navadno rezultira v smešnih anekdotah, ko srečujemo druge ljudi. Radi jo tudi zamenjajo za kasneje posvojenega lurcherja, s katerim sta si res izredno podobna, tako da se stalno borimo za svoj ženski položaj, saj je ja nežna Punčka.

Zgodovina Enye je popolna neznanka. Kot pripadnik uradno nepriznane pasme lurcherjev, ki so navadno mešančki več vrst hrtov, morda s pridihom terierja, se domneva, da je ciganski pes. To domnevo sama podkrepi z večino obnašanja, ki ji je zapisano pod kožo. Je krdelni pes in priznava avtoriteto močnejših. Čeprav lepo elegantno zavarovana s pojavo dobermana, je občasno že kar malo preveč samozavestna. Hrano pospravi takoj, morda je jutri ne bo več mogoče najti. Obožuje vožnjo z avtomobilom, zato na obisku ne puščajte odprtih prtljažnikov, saj se zna zgoditi, da boste odšli v večjem številu.

Potepanja so ji v veliko veselje in zaradi današnjega načina življenja, kjer veliko časa preživimo pohajkovaje po naravi, je vzdržljiva in polna kondicije.

No ja, občasno deluje kot prava raketa in njene hitrosti na dirkanjih so že prav astronomske. Je pa naravni tekač, ki med tekom uporablja vse čute in s tem povzroča predinfarktna stanja ljudem, ki to nezaslišano vijuganje med drevesi, ustavljanje na mestu in akrobacije v zraku samo nemočno opazujejo. No ja, tudi doberman ima na trenutke občutek, da mala ni čisto pri pravi, čeprav se še vedno trudi ukaniti jo. Jasno, da mu to nič kaj ne uspeva in je absolutno vedno zadnji!

Enya danes ne kaže znakov prejšnjega življenja in je samostojno, sproščeno in stabilno pasje bitje, pri čemer imajo največje zasluge njen pasji družabnik in urejeno življenje. Na začetku neznansko plaho bitje je danes zaupljivo do ljudi in vsakogar v trenutku ovije okrog svojih tačk. Zakaj? Ker ima tako prikupen karakter! Ker je navzlic čudno odlakanemu telesu njena glava elegantno hrtja! In ker ima najbolj smešne in najbolj prikupne oči na svetu - kot dve frnikoli na vrhu glave! : Ne moreš si pomagati, Enyo preprosto moraš imeti rad.

In kljub temu, da je lurcher, je prav gotovo čistokrvni hrt. Dirkajoča raketa zunaj, lenuh in največji scrkljanec doma. In pa prodana duša za crkljanje in božanje, preden udobno nameščena v svoji ležalni blazini pozabi na vse in se prepusti mirnemu spancu. Ker ve, da je sedaj varna. Ker je sedaj sita. Ker ve, da se ne rabi več boriti za vsako malenkost, da sploh preživi. Ker je sedaj našla svoje mesto. Svoj konček sveta, kjer se lahko izzživi in kjer je, aaah, tako fajn! :

Naključje ali ne? Le kdo bi vedel. Nam trem je vseeno, mi preprosto pašemo skupaj.

(Avtorica: Nataša Dagarin)

Domov