Društvo za pomoč hrtom v stiski!
Takrat gremo k moji najboljši prijateljici, nemški ptičarki Uši, s katero raziskujeva ribnik pod Golovcem. Srečava kar nekaj psov, toda meni se ne da ukvarjati z njimi, najraje sem sama ali z Uši. Moji pravijo, da včasih ne slišim dobro, ampak to so samo moje male finte, naj vedo, da jaz odločam, v katerem trenutku bom pritekla nazaj k njim. Kadar gre zares, pridem takoj. Si predstavljate, da sem zadnjič pustila mačka na ograji in šla k Mateji, ker me je poklicala?! Sploh pa me mački ne zanimajo več tako zelo, kot so me včasih. Zadnjega sem likvidirala predlani v Radovljici, za kar so moji prijatelji morali odšteti 100 evrov. Kregali me niso preveč, ampak videla sem, da je to narobe. V istem času sem bila tudi bolna, na vratu mi je zrasla cista, ki jo je veterinar najprej dvakrat punktiral, ker pa je ponovno zrasla, so me v Grosupljem operirali, na prevezovanje pa sem hodila kar k Branetu na Oddelek za otroško kirurgijo v Kliničnem centru. Ne vem, zakaj me niso dali na oddelek za angleške dame, saj vendar nisem več otrok. To je zdaj minilo, na vratu imam sicer brazgotino, ki pa jo uspešno prekriva lepa ovratnica. Še moji hobiji: spanje, crkljanje, poležavanje, razvajanje, masažice, vsake toliko “bit nora”, tj. poditi se po stanovanju, da frčijo tepihi. Zelo rada imam vse moje prijatelje: Elenco, ki me vedno crklja, Valesko, ki skrbi za moje pasje potrebice in rekreacijo, Hano, ki mi dovoli, da včasih prespim na njeni postelji, Braneta, ki poskrbi zame, kadar potrebujem veterinarske usluge in Matejo, ki me hrani in s katero se brez besed lahko vse pomeniva.
(Avtorica: Mateja Gaber)
Potem pa prvič domov. Charlie se je počutil super. Takoj je jedel, se ulegel in na koncu mirno zaspal. Z mojo psičko sta se odlično ujela. Charlie se ni odzival na svoje ime, bal se je stopiti skozi vrata sob, bal se je kakršnega koli pokanja in skoraj na vsakem sprehodu je skušal napasti kakega psa. Z veliko mero potrpežljivosti se je skoraj vse uredilo. Razen odnos do drugih psov – s katerimi ni v istem prostoru.
Prišel je tudi dan, ko sem rekla, da mi je žal, da sem ga posvojila. To je bilo, ko se je prvič izmuznil in tekel proti psu, ki je bil privezan pred trgovino na Celovški cesti v Ljubljani. Mislila sem, da bo stekel na cesto in da bo konec, saj je to ena izmed najbolj prometnih cest v Ljubljani. Seveda sem se kasneje pomirila. Vse do minulega poletja, ko je nevede ušel od doma. Bilo je grozno. Nikjer ga nisem našla. Nisem vedela, kaj naj naredim. Noge me niso držale, jokala sem cel čas. Na koncu sem ga našla. Pri babici, na hodniku bloka v katerem stanuje, na drugem koncu Ljubljane. Takrat sem prvič resnično dojela, da je Charlie kljub svoji preteklosti in neodzivnosti zelo pameten kuža.
Charlie ni zdrav pes. To smo ugotovili že na prvem veterinarskem pregledu. Ima paradontalno bolezen, ponavljajoče se gastritise in kronični artritis. Kljub temu je živahen in živi normalno življenje. Zelo redko pokaže bolečino, saj mi hoče popolnoma ugoditi. Pomeni mi največ na svetu. V najtežjih trenutkih življenja mi je pomagal s svojo igrivostjo, navihanostjo in stalnim nasmehom, ki ga opazi vsak. Mogoče sem ga nepremišljeno in prehitro posvojila, vendar mi ni žal in nikoli mi ne bo. Brez njega si ne predstavljam življenja. Izkazuje mi ljubezen, ki se je z besedami ne da opisati. Pogrešam ga vsak trenutek, ko nisem z njim in ga imam najrajši na svetu!
(Avtorica: Maruška Ratkai)
Naša irska posvojenka, sedaj stara 4 leta. Tako nenavadna, a tako docela in povsem hrtja. Po pasmi lurcher, kar po domače pomeni mešanica različnih hrtov in še česa. Po velikosti nekaj vmes. Po dlaki mnogo preveč. Po načinu življenje večni cigan. Po karakterju scrkljanka in neizmerno prikupna psička. Po nagonu bliskoviti lovec. Po zgodovini zapuščena. Po današnjem statusu – srečna.
Čedalje bolj verjamem, da je naše življenje niz navidezno naključnih dogodkov, ki pa se nekoč nekje izkažejo za vse prej kot naključje. Kljub divjemu tempu poslovnega sveta sama še vedno znam poslušati nek notranji glas, ki mi nezmotljivo pove, kje je privlačnost.
Se vam je to že zgodilo? Ko preprosto v trenutku veš, da je to tisto pravo?
Tako sem kot življenjsko željo v svoje srce zapisala dobermana s svojo mogočno eleganco. Zdaj je že dobrih 6 let moj najzvestejši prijatelj. Dobri dve leti potem se mi je oglasil altruizem – spremenila sva življenjsko okolje in vedela sem, da lahko z lahkoto ponudim dom novim štirim tačkam.
Ampak tokrat sem želela neki pasji duši dati novo priložnost. In naključno brskanje po internetu me je pripeljalo na sled pomoči hrtom. Pravzaprav njihovim zgodbam, ki so me prepričale, da če kdo zasluži novo priložnost, potem so to te mile zlorabljane hrtje duše.
Pa še vedno ni šlo ravno enostavno. Ogromno kontaktov, ogromno idej, veliko videnih slik, pa nikjer iskrice. Preprosto je vedno nekaj prišlo vmes in moje srce je spalo. Vse do objavljene slike danes moje navihane Cufle, kjer sem odreagirala povsem impulzivno. Ta “kravžl” dlake je bil preprosto tako neznansko grd, da je bil že prikupen. In naša pot se je začela združevati.
Sedaj smo skupaj že skoraj tri leta. Enya je ostala Enya, čeprav ji je povsem jasno, da se govori o njej tudi kot o Enči, Cufki, Cufli, Smrklovju hrtjem in še kakšne podobne luštne pritikline ji dodamo. Še vedno je nenavaden pes za pogledat, kar navadno rezultira v smešnih anekdotah, ko srečujemo druge ljudi. Radi jo tudi zamenjajo za kasneje posvojenega lurcherja, s katerim sta si res izredno podobna, tako da se stalno borimo za svoj ženski položaj, saj je ja nežna Punčka.
Zgodovina Enye je popolna neznanka. Kot pripadnik uradno nepriznane pasme lurcherjev, ki so navadno mešančki več vrst hrtov, morda s pridihom terierja, se domneva, da je ciganski pes. To domnevo sama podkrepi z večino obnašanja, ki ji je zapisano pod kožo. Je krdelni pes in priznava avtoriteto močnejših. Čeprav lepo elegantno zavarovana s pojavo dobermana, je občasno že kar malo preveč samozavestna. Hrano pospravi takoj, morda je jutri ne bo več mogoče najti. Obožuje vožnjo z avtomobilom, zato na obisku ne puščajte odprtih prtljažnikov, saj se zna zgoditi, da boste odšli v večjem številu.Potepanja so ji v veliko veselje in zaradi današnjega načina življenja, kjer veliko časa preživimo pohajkovaje po naravi, je vzdržljiva in polna kondicije.No ja, občasno deluje kot prava raketa in njene hitrosti na dirkanjih so že prav astronomske. Je pa naravni tekač, ki med tekom uporablja vse čute in s tem povzroča predinfarktna stanja ljudem, ki to nezaslišano vijuganje med drevesi, ustavljanje na mestu in akrobacije v zraku samo nemočno opazujejo. No ja, tudi doberman ima na trenutke občutek, da mala ni čisto pri pravi, čeprav se še vedno trudi ukaniti jo. Jasno, da mu to nič kaj ne uspeva in je absolutno vedno zadnji!
Enya danes ne kaže znakov prejšnjega življenja in je samostojno, sproščeno in stabilno pasje bitje, pri čemer imajo največje zasluge njen pasji družabnik in urejeno življenje. Na začetku neznansko plaho bitje je danes zaupljivo do ljudi in vsakogar v trenutku ovije okrog svojih tačk. Zakaj? Ker ima tako prikupen karakter! Ker je navzlic čudno odlakanemu telesu njena glava elegantno hrtja! In ker ima najbolj smešne in najbolj prikupne oči na svetu – kot dve frnikoli na vrhu glave! : Ne moreš si pomagati, Enyo preprosto moraš imeti rad.
In kljub temu, da je lurcher, je prav gotovo čistokrvni hrt. Dirkajoča raketa zunaj, lenuh in največji scrkljanec doma. In pa prodana duša za crkljanje in božanje, preden udobno nameščena v svoji ležalni blazini pozabi na vse in se prepusti mirnemu spancu. Ker ve, da je sedaj varna. Ker je sedaj sita. Ker ve, da se ne rabi več boriti za vsako malenkost, da sploh preživi. Ker je sedaj našla svoje mesto. Svoj konček sveta, kjer se lahko izzživi in kjer je, aaah, tako fajn! :
Naključje ali ne? Le kdo bi vedel. Nam trem je vseeno, mi preprosto pašemo skupaj.
(Avtorica: Nataša Dagarin)
(Avtorica: Metka Zoya Obrul)
Ja, za njo je verjetno hudo življenje in končno je prišla k nam, ki ji kažemo (in ji vedno bomo), kaj je pravo “pasje” življenje, kaj je prava ljubezen, kaj so dolgi sprehodi in potepanja v naravi, kaj so božanja do konca in nazaj ter nazadnje tudi to, kar Neka najbolj obožuje, kaj je dobra hrana. Neka je v tem pogledu prava pasja gurmanka in z veseljem pospravi prav vsak obrok, ki ga s srcem vsak dan pripravimo posebej zanjo. Prav s ponosom lahko danes povemo, da se je Neka spremenila v pravo damo galgolino, ki nam dan za dnem vrača ljubezen in vdanost ter nam podarja najlepše trenutke, ki jih lahko človek preživi s svojim pasjim prijateljem. In danes si nihče iz naše družine ne more več predstavljati življenja brez nje, saj nas s svojo osebnostjo in z značajem navdušuje iz dneva v dan.
Neka, radi te imamo.
(Avtorica: Larisa Počivavšek)