HRTJI SVET

SLOVENIJE

Društvo za pomoč hrtom v stiski!

Zgodbe s srečnim koncem

ASHINA ZGODBA

 

Ash je še vedno naša ljubica. Takole bi verjetno ona sama povedala nekaj o sebi: … Po novem spim v garderobni omari. Ja, odkar so Gabri spremenili spalnico, sem se ponoči navadila spati v omari, in (naj mi moji pasji prijatelji greyhoundi oprostijo) to kar na tleh. Mateja je takoj videla, da se tam dobro počutim, zato mi je tam uredila mehko pernato ležišče – ona že ve, da mi najbolj ustrezata račje perje in topla odejica. Z novega ležišča tudi najbolje vidim, kdaj se moji človeški prijatelji zjutraj prebudijo. Ponavadi vstanemo skupaj, Valeska me takoj odpelje na pasjo toaleto v Argentinski park, Mateja pa mi medtem pripravi zajtrk. Še vedno imam zelo rada krvavice, testenine z mesnimi omakami, izogibam pa se kakršnimkoli konzervam ali briketom. No ja, če ne gre drugače, pojem tudi to. Dopoldan čuvam hišo, in čeprav vsi mislijo, da spim na kavču, zelo dobro vem, kaj se dogaja zunaj in na hodniku. Najbolj vesela sem, ko vsi pridejo domov.

Takrat gremo k moji najboljši prijateljici, nemški ptičarki Uši, s katero raziskujeva ribnik pod Golovcem. Srečava kar nekaj psov, toda meni se ne da ukvarjati z njimi, najraje sem sama ali z Uši. Moji pravijo, da včasih ne slišim dobro, ampak to so samo moje male finte, naj vedo, da jaz odločam, v katerem trenutku bom pritekla nazaj k njim. Kadar gre zares, pridem takoj. Si predstavljate, da sem zadnjič pustila mačka na ograji in šla k Mateji, ker me je poklicala?! Sploh pa me mački ne zanimajo več tako zelo, kot so me včasih. Zadnjega sem likvidirala predlani v Radovljici, za kar so moji prijatelji morali odšteti 100 evrov. Kregali me niso preveč, ampak videla sem, da je to narobe. V istem času sem bila tudi bolna, na vratu mi je zrasla cista, ki jo je veterinar najprej dvakrat punktiral, ker pa je ponovno zrasla, so me v Grosupljem operirali, na prevezovanje pa sem hodila kar k Branetu na Oddelek za otroško kirurgijo v Kliničnem centru. Ne vem, zakaj me niso dali na oddelek za angleške dame, saj vendar nisem več otrok. To je zdaj minilo, na vratu imam sicer brazgotino, ki pa jo uspešno prekriva lepa ovratnica. Še moji hobiji: spanje, crkljanje, poležavanje, razvajanje, masažice, vsake toliko “bit nora”, tj. poditi se po stanovanju, da frčijo tepihi. Zelo rada imam vse moje prijatelje: Elenco, ki me vedno crklja, Valesko, ki skrbi za moje pasje potrebice in rekreacijo, Hano, ki mi dovoli, da včasih prespim na njeni postelji, Braneta, ki poskrbi zame, kadar potrebujem veterinarske usluge in Matejo, ki me hrani in s katero se brez besed lahko vse pomeniva.

(Avtorica: Mateja Gaber)

01

04

03

 

02

 

 

 

 

 


MOJA LJUBEZEN – GREYHOUND CHARLIE

 

V enem mojih najtežjih trenutkov v življenju sem prebirala maile in v oko mi je padlo sporočilo o posvojitvi hrta. Psa imam že od majhnega in nikoli nisem razmišljala, da bi imela še enega, še manj pa, da bi bil to hrt. Vseeno mi je bilo, katere pasme je pes, pomembno mi je zgolj to, da imam psa, ki si želi toplega doma in ljubezni. Obiskala sem spletno stran tedanje ekipe POMOČ HRTOM.org, na kateri so bili predstavljeni doma željni hrti. Takoj mi je padel v oči greyhound Charlie, ki je urgentno iskal nov dom. Na vsaki sliki je bil nasmejan in poln življenja, kakor da ne bi doživel grozot, ki jih hrti doživljajo. Brez pomisleka sem vprašala mamo, če ga lahko imam, in ona je presenetljivo rekla, da ja. Takoj sem pisala Ericu Maju. Malo me je bilo strah, ker je pisalo, da je zelo velik in da ima probleme s tačko.
Ko sem čakala na odgovor Erica Maja, sem mislila, da me bo razgnalo od nestrpnosti. Potem me je poklical in zmenili smo se, da se srečamo! Da bo morda lahko moj. Ko sem čakala v dogovorjenem parku, sem že od daleč videla Erica Maja in Matjaža, kako s Charlijem hodita proti meni. Ustrašila sem se! Charlie je bil tako zelo velik, da nisem mogla verjeti svojim očem. Takoj mi je bil všeč. Bil je vesel, ko me je zagledal – kot da me pozna že celo življenje. Izkazoval je polno energije in radosti. Bila sem srečna. Potem pa spet strah. Charlie je zarenčal in poskušal napasti mimoidočega zlatega prinašalca. Spraševala sem se: “Kako bom to zmogla, kako bom tako velikega in težkega psa ukrotila?”

Potem pa prvič domov. Charlie se je počutil super. Takoj je jedel, se ulegel in na koncu mirno zaspal. Z mojo psičko sta se odlično ujela. Charlie se ni odzival na svoje ime, bal se je stopiti skozi vrata sob, bal se je kakršnega koli pokanja in skoraj na vsakem sprehodu je skušal napasti kakega psa. Z veliko mero potrpežljivosti se je skoraj vse uredilo. Razen odnos do drugih psov – s katerimi ni v istem prostoru.

Prišel je tudi dan, ko sem rekla, da mi je žal, da sem ga posvojila. To je bilo, ko se je prvič izmuznil in tekel proti psu, ki je bil privezan pred trgovino na Celovški cesti v Ljubljani. Mislila sem, da bo stekel na cesto in da bo konec, saj je to ena izmed najbolj prometnih cest v Ljubljani. Seveda sem se kasneje pomirila. Vse do minulega poletja, ko je nevede ušel od doma. Bilo je grozno. Nikjer ga nisem našla. Nisem vedela, kaj naj naredim. Noge me niso držale, jokala sem cel čas. Na koncu sem ga našla. Pri babici, na hodniku bloka v katerem stanuje, na drugem koncu Ljubljane. Takrat sem prvič resnično dojela, da je Charlie kljub svoji preteklosti in neodzivnosti zelo pameten kuža.
Charlie ni zdrav pes. To smo ugotovili že na prvem veterinarskem pregledu. Ima paradontalno bolezen, ponavljajoče se gastritise in kronični artritis. Kljub temu je živahen in živi normalno življenje. Zelo redko pokaže bolečino, saj mi hoče popolnoma ugoditi. Pomeni mi največ na svetu. V najtežjih trenutkih življenja mi je pomagal s svojo igrivostjo, navihanostjo in stalnim nasmehom, ki ga opazi vsak. Mogoče sem ga nepremišljeno in prehitro posvojila, vendar mi ni žal in nikoli mi ne bo. Brez njega si ne predstavljam življenja. Izkazuje mi ljubezen, ki se je z besedami ne da opisati. Pogrešam ga vsak trenutek, ko nisem z njim in ga imam najrajši na svetu!

(Avtorica: Maruška Ratkai)

c1

 

c2

c3

c4

 

 

 

 

 

 

 


ENYINA ZGODBA

e1

 

Naša irska posvojenka, sedaj stara 4 leta. Tako nenavadna, a tako docela in povsem hrtja. Po pasmi lurcher, kar po domače pomeni mešanica različnih hrtov in še česa. Po velikosti nekaj vmes. Po dlaki mnogo preveč. Po načinu življenje večni cigan. Po karakterju scrkljanka in neizmerno prikupna psička. Po nagonu bliskoviti lovec. Po zgodovini zapuščena. Po današnjem statusu – srečna.
Čedalje bolj verjamem, da je naše življenje niz navidezno naključnih dogodkov, ki pa se nekoč nekje izkažejo za vse prej kot naključje. Kljub divjemu tempu poslovnega sveta sama še vedno znam poslušati nek notranji glas, ki mi nezmotljivo pove, kje je privlačnost.

Se vam je to že zgodilo? Ko preprosto v trenutku veš, da je to tisto pravo?
Tako sem kot življenjsko željo v svoje srce zapisala dobermana s svojo mogočno eleganco. Zdaj je že dobrih 6 let moj najzvestejši prijatelj. Dobri dve leti potem se mi je oglasil altruizem – spremenila sva življenjsko okolje in vedela sem, da lahko z lahkoto ponudim dom novim štirim tačkam.
Ampak tokrat sem želela neki pasji duši dati novo priložnost. In naključno brskanje po internetu me je pripeljalo na sled pomoči hrtom. Pravzaprav njihovim zgodbam, ki so me prepričale, da če kdo zasluži novo priložnost, potem so to te mile zlorabljane hrtje duše.
Pa še vedno ni šlo ravno enostavno. Ogromno kontaktov, ogromno idej, veliko videnih slik, pa nikjer iskrice. Preprosto je vedno nekaj prišlo vmes in moje srce je spalo. Vse do objavljene slike danes moje navihane Cufle, kjer sem odreagirala povsem impulzivno. Ta “kravžl” dlake je bil preprosto tako neznansko grd, da je bil že prikupen. In naša pot se je začela združevati.
Sedaj smo skupaj že skoraj tri leta. Enya je ostala Enya, čeprav ji je povsem jasno, da se govori o njej tudi kot o Enči, Cufki, Cufli, Smrklovju hrtjem in še kakšne podobne luštne pritikline ji dodamo. Še vedno je nenavaden pes za pogledat, kar navadno rezultira v smešnih anekdotah, ko srečujemo druge ljudi. Radi jo tudi zamenjajo za kasneje posvojenega lurcherja, s katerim sta si res izredno podobna, tako da se stalno borimo za svoj ženski položaj, saj je ja nežna Punčka.
Zgodovina Enye je popolna neznanka. Kot pripadnik uradno nepriznane pasme lurcherjev, ki so navadno mešančki več vrst hrtov, morda s pridihom terierja, se domneva, da je ciganski pes. To domnevo sama podkrepi z večino obnašanja, ki ji je zapisano pod kožo. Je krdelni pes in priznava avtoriteto močnejših. Čeprav lepo elegantno zavarovana s pojavo dobermana, je občasno že kar malo preveč samozavestna. Hrano pospravi takoj, morda je jutri ne bo več mogoče najti. Obožuje vožnjo z avtomobilom, zato na obisku ne puščajte odprtih prtljažnikov, saj se zna zgoditi, da boste odšli v večjem številu.Potepanja so ji v veliko veselje in zaradi današnjega načina življenja, kjer veliko časa preživimo pohajkovaje po naravi, je vzdržljiva in polna kondicije.No ja, občasno deluje kot prava raketa in njene hitrosti na dirkanjih so že prav astronomske. Je pa naravni tekač, ki med tekom uporablja vse čute in s tem povzroča predinfarktna stanja ljudem, ki to nezaslišano vijuganje med drevesi, ustavljanje na mestu in akrobacije v zraku samo nemočno opazujejo. No ja, tudi doberman ima na trenutke občutek, da mala ni čisto pri pravi, čeprav se še vedno trudi ukaniti jo. Jasno, da mu to nič kaj ne uspeva in je absolutno vedno zadnji!

Enya danes ne kaže znakov prejšnjega življenja in je samostojno, sproščeno in stabilno pasje bitje, pri čemer imajo največje zasluge njen pasji družabnik in urejeno življenje. Na začetku neznansko plaho bitje je danes zaupljivo do ljudi in vsakogar v trenutku ovije okrog svojih tačk. Zakaj? Ker ima tako prikupen karakter! Ker je navzlic čudno odlakanemu telesu njena glava elegantno hrtja! In ker ima najbolj smešne in najbolj prikupne oči na svetu – kot dve frnikoli na vrhu glave! : Ne moreš si pomagati, Enyo preprosto moraš imeti rad.

In kljub temu, da je lurcher, je prav gotovo čistokrvni hrt. Dirkajoča raketa zunaj, lenuh in največji scrkljanec doma. In pa prodana duša za crkljanje in božanje, preden udobno nameščena v svoji ležalni blazini pozabi na vse in se prepusti mirnemu spancu. Ker ve, da je sedaj varna. Ker je sedaj sita. Ker ve, da se ne rabi več boriti za vsako malenkost, da sploh preživi. Ker je sedaj našla svoje mesto. Svoj konček sveta, kjer se lahko izzživi in kjer je, aaah, tako fajn! :

Naključje ali ne? Le kdo bi vedel. Nam trem je vseeno, mi preprosto pašemo skupaj.

(Avtorica: Nataša Dagarin)

 


LUNOVA ZGODBA

 

Pravzaprav ne vem, kje naj začnem. Pravijo, da je najbolje začeti na začetku … S problematiko upokojenih hrtov sem se seznanila pred nekaj leti, ko mi je prijateljica poslala pretresljivo elektronsko pošto, o žalostni usodi upokojenih velikih angleških hrtov in prepolnih zavetiščih v ZDA.E-sporočilo me je zelo pretreslo in kar precej časa sem tuhtala ter razmišljala o tem, kako je kaj takega sploh mogoče.
Že takrat sem pri sebi sklenila, da bom nekega dne našla pot, da bom kateremu izmed teh ubogih hrtov ponudila varno zavetje v svojem domu. Čas je mineval, zgodba iz e-sporočila pa me je še vedno spremljala in z njo odločitev, da najdem pot do posvojitve. V začetku leta 2007 sem izvedela, da je posvojitev hrtov prek organizacije za pomoč hrtom mogoča tudi v Sloveniji.
Kar nekaj časa sem spremljala spletno stran o hrtih, razmišljala o podrobnostih, o tem, ali sem primerna, da ponudim novo življenje kakšnemu izmed hrtov, ali bom zmogla, ali je odločitev prava …
Izpolnila sem obrazec, ga poslala in si v mislih govorila: “Nikar se preveč ne veseli, morda boš dobila odgovor, da sploh nisi primerna za posvojiteljico”.
Pa sem dobila pozitiven odgovor in moje veselje je bilo nepopisno.
Sreča je postala skoraj popolna , ko sem dobila še pozitiven odgovor, da je španski hrt Lun (s pravim imenom Mateo), rezerviran zame. Nestrpno sem čakala dan posvojitve, vsem prijateljem sem pripovedovala o Lunu in žalostni usodi hrtov ter seveda urejala vse potrebno za njegov prihod. Prišel je dan posvojitve in z njim dan, ko je Lun končno čisto zares vstopil v moje življenje in ga prijetno postavil na glavo.
Že v jeseni leta 2007 sva začela obiskovati pasjo šolo, kjer Lun lepo napreduje.Sicer pa mi je zelo vdan in je močno navezan name. Spremlja me praktično povsod, je kot moja senca .Lun zelo rad pospravlja (beri: prestavlja in prenaša po stanovanju predmete, kot so okrasne blazine, deli mojih oblačil, copate itd.).
Zelo rad tudi kaj izmakne, na primer kakšen posladek ali košček sira, in zelo rad se, kadar sva na obisku pri mojih starših, si postreže tudi s hrano maminih mačk. Na samo posvojitev me je pospremila prijateljica, ker sem želela, da je v avtu z mano še nekdo, da ne bi prišlo do kakšnih zapletov med vožnjo domov. Pa se je izkazalo, da Lun vožnjo z avtomobilom dobesedno obožuje. Lun je čudovit hrt. Prišel je iz Španije, iz zavetišča Arca de Noe. O njegovem prejšnjem življenju ne vem veliko. Vem samo to, da ga je v zavetišče pripeljal njegov prejšnji lastnik. Lun je izjemno ljubeč, nežen in zadržan hrt. Na začetku se je bal vseh in vsega. Počasi, korak za korakom, pa se osvobaja svojih strahov.
Rad ima družbo drugih kužkov, rad teče ter se podi po travnikih in v gozdu. Še vedno pa je zelo sramežljiv in plašen do neznancev ter se ne pusti božati in ljubkovati ljudem, ki jih ne pozna. Sosedje v najini stolpnici se radi pošalijo : “Ja Lun, ti si pa res slika, mi bi se morali bati tebe, tako pa se ti bojiš nas …” Kaj naj povem za konec, morda le to, da iskreno upam, da tudi jaz Luna tako osrečujem, kot on osrečuje mene. Julija, natanko 8. julija 2009, bo minilo dve leti, odkar svoje življenje delim s tem čudovitim hrtom. Dodala bi samo še to, da sem zares presrečna lastnica in sostanovalka tega prečudovitega hrtjega bitja, ki zna zelo dobro razmišljati s svojo glavo in to jasno vedno znova pokaže, hkrati pa me dnevno prijetno preseneča s svojimi hrtjimi domislicami.

(Avtorica: Metka Zoya Obrul)


l1

l2

l3

l4

 

 

 

 

 

 

 

 


NEKINA ZGODBA

 

Kako naj opišem Nekino zgodbo? Zgodbo španske hrtice, katere naša in njena skupna pot se je začela v Španiji, pred vrati zavetišča Arca de Noe v Albacetu, kjer je stala prestrašena, žejna, lačna ter predvsem čisto sama, zapuščena in zmedena. Za tisto zgodbo, ki vsebuje pot Neke kot mladička, kot eno- ali dveletno psičko, zgodbo, ki se je začela že mnogo prej in je bila verjetno vse prej kot vesela in srečna, ne bomo nikoli izvedeli. To zgodbo nosi Neka sama v srcu in vemo, da se je nikoli več ne bo hotela spomniti, to je mogoče videti po brazgotinah na njenem telesu ter po brazgotinah, ki so se zasidrale v njeno dušo in srce. Da, ta del njene zgodbe bo za vedno ostal prikrit našim očem, čeprav ga lahko prepoznamo v njenem obnašanju, njenih reakcijah, njenem pogledu … Naša skupna zgodba z Neko se je iz Španije nadaljevala s transportom do Modene, kjer so jo prevzeli in pripeljali v Ljubljano člani ekipe Pomoc hrtom.org, za kar smo jim in jim bomo vedno hvaležni, saj so nam v naš dom pripeljali neprecenljiv zaklad. V naš dom je tako nekega hladnega nedeljskega dopoldneva prišla Neka, suhcena in prestrašena psička, ki nas je sprva samo opazovala in se je prestrašila vsakega najmanjšega oddaljenega šuma. Njen kožušček ni bil videti zdrav, dlaka ji je odpadala in videlo se je, da ni nihče nikoli skrbel zanjo tako, kot bi moral in kot si zasluži vsak kuža. Čutiti je bilo, da je ni nihče nikoli stisnil k sebi, da je niso božali niti ji izkazovali ljubezni, da je ni nikoli nihče obravnaval kot enakovrednega člana družine, prav tako pa se je iz njenih reakcij videlo, da je bila tudi večkrat tepena. Neka se je namreč zelo bala (in se še zdaj boji) starejših moških, ki so imeli v rokah palico ali dežnik, in če je takšna oseba slučajno tak ali podoben predmet dvignila, je Neka otrpnila in se prestrašena, če ne že kar panična, skrila v naše varno zavetje.

Ja, za njo je verjetno hudo življenje in končno je prišla k nam, ki ji kažemo (in ji vedno bomo), kaj je pravo “pasje” življenje, kaj je prava ljubezen, kaj so dolgi sprehodi in potepanja v naravi, kaj so božanja do konca in nazaj ter nazadnje tudi to, kar Neka najbolj obožuje, kaj je dobra hrana. Neka je v tem pogledu prava pasja gurmanka in z veseljem pospravi prav vsak obrok, ki ga s srcem vsak dan pripravimo posebej zanjo. Prav s ponosom lahko danes povemo, da se je Neka spremenila v pravo damo galgolino, ki nam dan za dnem vrača ljubezen in vdanost ter nam podarja najlepše trenutke, ki jih lahko človek preživi s svojim pasjim prijateljem. In danes si nihče iz naše družine ne more več predstavljati življenja brez nje, saj nas s svojo osebnostjo in z značajem navdušuje iz dneva v dan.

Neka, radi te imamo.

(Avtorica: Larisa Počivavšek)

n1

n2

n3

n4