HRTJI SVET

SLOVENIJE

Društvo za pomoč hrtom v stiski!

Pot na Irsko

objavljeno 30 Avg 2019

Že skoraj deset let se vsako leto, vsaj dvakrat, odpravimo v zavetišče Scooby v Španijo. To, da obiščemo zavetišče, da spoznamo pse, da pomagamo njim kot ekipi zavetišča, da občutimo razmere in problematiko na lastni koži, nam daje mnogo dobrih informacij, ki pridejo prav pri iskanju domov za hrtke kot nam daje motivacijo, da delamo še več, da se še bolj trudimo zanje.

Tako smo se letos prvič odpravili na Irsko, v zavetišče, ki je pod okriljem organizacije Great hounds in need. Z vami si želimo deliti naše vtise, misli … čeprav smo v takšnih situacijah vedno zadregi, saj ni besede in slike, ki bi v celoti zajela naše občutke in realnost zavetišča.

 

Jutranji sprehod.3.8.2019 

Včerajšnja pot proti Irski se je že na Brniku zapletla. Zaradi dvo urne zamude smo zamudile naslednji let in tako je naša pot na Irsko namesto 6 ur trajala 18. Okrog polnoči nas je na letališču v Dublinu pobral naš gostitelj Paul, ob dveh ponoči smo si ogledale zavetišče in spoznale pse, nato pa utrujene popadale v postelje. :)) Zjutraj pa sanje vsakega hrtjeljubca. Biti v družbi 27 greyhoundov, ne vseh naenkrat seveda :)) in uživati v pogledu na irsko podeželje. V pričakovanju, kaj vse nas še čaka, vas lepo pozdravljamo Nataša, Špela in Urška. 

 

5.8.2019 

Imamo neverjetno srečo – danes ni še niti enkrat deževalo! 😀 Čeprav, zbudile smo se v jutro brez oblačka, po jutranji toaleti (spuščanje psov iz boksov za opravljanje potrebe in par krogov sprinta) in zajtrku je bilo že močno oblačno, ”photoshoot” je minil spet v vročini in na s soncem obsijanih travnikih, kosilo bo pa očitno že pod dežnikom? Naravnost noro vreme, ampak je tako značilni del Irske kot njene kamnite hise, neverjetno zelenilo vsepovsod, neverjetni pogledi na pokrajino in zajci, ki skakljajo vsepovsod. Upamo, smo vse to tudi zajele na fotografijah psov, manekeni so se uredili v nulo (smo se počesali, pogladili z mokro krpo in nabildali debele mišičaste riti). Smo pa tu predvsem zato, da delimo looove&affection! Ali kot mi pravimo – kakšen se kar malo parkira na nas. . . Res nam je težko! 

 

Čakanje pred vhodom v zavetišče.7.8. 2019

Nov letališki postanek: čas za predelavo vtisov in urejanje misli. Kaj smo doživele? Pričakovano navdušenje in cartlanje psov, uživanje v njihovi pozornosti in družbi. Saj veste, nisi vsak dan obkrožen z vsaj desetimi greyhoundi naenkrat. 🙂 

Povsem spontano pa smo dobile tudi pogled v samo ozadje (”The industry”), potrditev dejstva, da so greyhoundi na Irskem registrirani kot ”farm animals” (rejne živali) in da smo s sprehajanjem greyhoundov bile deležne nepričakovane pozornosti. Ko smo se sprehajale ob tekališču za trening greyhoundov, se je pripeljala gospa in nas spraševala, kaj počnemo, kdo smo, zakaj imamo toliko hrtov … Na enem izmed sprehodov se je mimo pripeljal in ustavil starejši gospod in vprašal, če je med njimi tudi kakšen zmagovalec? Seveda, vsi so zmagovalci, ker so po tekmovalni ”kaireri” dobili priložnost za življenje. 

Naš cilj je bil spoznati pse, ki iščejo domove, saj je veliko lažje iskati in najti posvojitelje zanje, če jih poznaš. To smo ugotovili že po vseh naših obiskih Scoobya in upamo, da bomo to redno počeli tudi z našimi irskimi kolegi. 

Dnevna rutina? Najprej smo spustile pse, da so opravili svoje, sledilo je igranje in cartlanje, potem pa zajtrk. Nič ne izgine tako hitro kot briketi v boksu z greyhoundi. 🙂 Potem fotografiranje, spoznavanje in sprehajanje z njimi. Če so psi potrebovali krtačenje, čiščenje ušes oz. kaj drugega, so greyhoundi in lurcherji to dobili. Natoo pa večerja in še zadnje cartlanje pred spanjem. 

Paul nam je omogočil srečanje z gospo, ki se ukvarja s pasjimi dirkami. Med pogovorom smo dobile kar nekaj zanimivih informacij in bolj natančen vpogled v ozadje tekaške industrije. 

Na zadnji dan je na dvorišče zavetišča pripeljal avto in videle smo, da se s Paulom pogovarja starejši gospod. Takoj smo se spogledale in se vse strinjale, da ne gre ravno za obisk starega prijatelja … No, hitro so bili sumi potrjeni – v avtu je bila 4-letna greyhoundica, ki svoji lastnici ni bila več potrebna. Doma pa na prihod v zavetišče čakata še dve psički. 

Takoj smo odšli k veterinarju, da so uredili cepljenje, izdajo novega potnega lista, postrigli smo predolge kremplje in se odpravili na sprehod ob reki. Na poti domov smo se ustavili še v bližnjem zavetišču PAWS, od koder je v preteklosti prišlo kar nekaj psov v Slovenijo. 

 

Postavna greyhoundica Dolly.Kot vedno obisk ni minil brez ljubezni na prvi pogled … Špela zelo navija za to, da nova greyhoundica dobi dom v Sloveniji in v zavetišču prebije čim manj časa. Nataša je našla sanjskega greyhounda – visokega, postavnega, sive barve in neskončno umirjenega karakterja. Urški pa so kot po navadi bili najbolj všeč Wallyu podobni psi – črni, umirjeni in malce sivi v obraz. 🙂 Srčno upamo, da se bo naš obisk izkazal kot uspešen tudi v številu posvojenih greyhoundov. Še vedno smo očarane nad njihovim posebnim karakterjem in tem, da najdeš med njimi neskončno igrive in vesele, pa bolj umirjene in modre ter seveda tiste zadržane, ki gredo raje v boks kot pa da so v tvoji bližini. Čisto vsi si zaslužijo dom in verjamemo, da nekje zanje raste kavč. 🙂 Zelo smo hvaležne, da nas je v svoje zavetišče sprejel Paul, da smo bile deležne takšne gostoljubnosti in prijaznosti. Lepo vas pozdravljamo The Dragonladies (Špela, Nataša in Urška)