PRVI DNEVI V NOVEM DOMU

Toplo vam priporočamo, da si ob prihodu hrta prvi teden ali vsaj nekaj dni vzamete dopust. Tako se mu lahko resnično posvetite in ga spoznate, pa tudi hrt ima čas, da se privadi spremembi, se navadi na vas in vas tudi bolje spozna. Ne silite preveč v njega, pustite da pride sam do vas, naj ima možnost se umakniti in počivati v svojem kotičku, ki mu bo nudil občutek varnosti. V prvih dneh ne vabite veliko ljudi k vam na obisk, saj bi vašemu posvojenemu psu s tem povzročili dodaten stres in napor.

Prva težava se lahko pojavi že, ko želite s hrtom domov s posvojitve. Morda ne bo želel v avto in se bo upiral ali pa bo z veseljem skočil v avto, a doma ne bo hotel iz njega. Poskusite ga zvabiti v avto (ali iz njega) s priboljški in nežnim prigovarjanjem. Če ne bo uspeha, ga nežno dvignite na njegovo mesto. Najbolje, če ga že prvič peljete tako, kot se bo vozil v prihodnje: na zadnjih sedežih ali v prtljažniku. Na sedeže ali v prtljažnik položite kakšno rjuho ali toplo in mehko odejo, da mu bo bolj udobno in da se takoj navadi vašega vonja. Ker hrti iz zavetišč, pa tudi od transporta običajno pridejo bolj ali manj umazani, bo rjuha (tudi čez odejo) služila tudi kot dodatna zaščita.
Zapomnite si, da mora za vožjno na zadnjih sedežih hrt imeti nameščeno ustrezno hrtjo oprsnico in pasji varnostni pas, s katerim mu preprečite, da bi skočil na sprednje sedeže, kar bi lahko bilo nevarno za vse v avtomobilu.
Previdni bodite tudi pri odpiranju avtomobilskih vrat, ter na to, da bo vaš hrt še pred odprtjem pripet na povodec in trdno v vaših rokah. Lahko se namreč zgodi, da bo hrt planil iz prtljažnega ali zadnjega dela avtomobila na svobodo in, če bo odpet, se lahko zgodi, da bo zaradi zmedenosti pobegnil. Bodite previdni vsakič, ko odpirate vrata avtomobila!!!

Ko pridete domov ga najprej peljite okrog hiše ali bloka, da opravi potrebo in da malo spozna in razišče okolje. Če imate doma že kakšnega psa, ju je najbolje spoznati zunaj, to je na nevtralnem terenu, kjer se vaš do zdaj edini pes ne bo počutil tako ogroženega od “novinčka”, kot bi to bilo doma – na njegovem teritoriju.

Naslednja ovira, ki je hrt morda ne bo znal premagati so stopnice. Večina hrtov bo prvič v življenju videla stopnice in se bo iz strahu upirala vzpenjanju po njih. Z nežnim prigovarjanjem in priboljški se da tudi to težavo premagati v prvem tednu. Naj vam kdo iz vaše družine pomaga pri tem, ter se povzpne po stopnicah pred njim in nato hrta vabi k sebi. Lahko mu tudi nastavite priboljške na vsako stopnico, tako se bo moral povzpeti po njih, če jih bo želel. Postopoma zmanjšujte število nastavljenih priboljškov na vsako drugo, vsako tretjo itd. stopnico. Če ga v njegovem strahu priboljški niti malo ne zanimajo, mu poskusite prestavljati tačko po tačko po stopnicah. Eno po eno in bo šlo. Vsaj prvi dan ga boste morda morali do stanovanja nesti, a vedno si najprej vzemite nekaj časa za prigovarjanje in vajo. Če ga boste brez prigovarjanja vsakič kar nesli, se vam zna zgoditi, da bo hrt to s pridom izkoriščal in se pustil tako “razvajati” še dlje časa.

 

Verjetno se bo hrt najprej razgledal po stanovanju in ga prevohal. Dajte mu priložnost, da spozna kotičke vašega doma. Ponavadi so jim še posebej všeč kuhinje, od koder prihajajo za njih povsem nove, mamljive vonjave. Pri tem pazite, da so zaprta in varno zaklenjena tudi vrata, ki vodijo ven – na svobodo (nekateri hrtki znajo odpreti tudi vrata!).

Tudi to bo vašemu hrtu povsem novo. Če imate morda steklena vrata, ki vodijo na dvorišče ali balkon, bodite pazljivi, da ne bo hotel kar skozi njih. Prav tako lahko nekaj zmede povzroči njegov odsev v ogledalu ali drugih steklenih površinah. Steklene površine in ogledala zato primerno označite, da bo vaš posvojeni hrt nedvoumno vedel, da je to zanj ovira in se bo še pravi čas ustavil.

Pripravite mu udobno ležišče in ga postavite na mesto, kjer bo imel hrt pregled nad dogajanjem, a se bo hkrati lahko tja odmaknil in ga ne bo nihče motil. Ne postavite ležišče na prehod, kjer se ogromno hodi mimo, ampak na mesto, ki je mirno in kjer se bo počutil varnega. V prvih dneh bo vaš hrt večinoma ves dan prespal, saj bo zelo utrujen od poti. Lahko mu ležišče postavite tudi v drugo sobo, a vselej pustite vrata odprta, da lahko pride do vas, če želi. Sicer pa ga pojdite večkrat pogledat v sosednji prostor. Če imate dovolj prostora je dobrodošlo, da ima več ležišč na več mestih in si lahko izbere na katerem bo ležal, saj je znano, da se zelo radi “selijo” za lastniki po prostorih.

Priporočamo vam, da hrta že prvi večer okopate, da se reši umazanije. Na tla banje ali tuš kabine položite brisačo, da mu ne bo drselo. Nekaterim ni všeč zvok brizganja vode iz tuša, zato lahko držaj v času kopanja odvijete. Pripravite si toplo, nikakor ne prevročo vodo (primernost njene toplote preverite na notranji strani vaše roke) in šampon, ter pazite da mu šampon ne zaide v oči, usta in ušesa. Ob prvem kopanju lahko uporabite nagobčnik za vaš boljši občutek. Po spiranju šampona lahko hrta polijete z mešanico kisa in vode (1 dcl kisa, 3 dcl mlačne vode), ki bo pomagala uravnati pH njegove kože in omilila prhljaj. Možno je, da bo zaradi stresa ob menjavi okolja vaš hrt prhljaj vseeno dobil, a bo hitreje minil. Hrta nato nežno otrite z brisačo. Hkrati mu z brisačo očistite tudi ušesa, saj bo umazanijo lažje odstraniti z vlažnih ušes. Tudi če nad kopanjem niso pretirano navdušeni, se vidno bolje počutijo po njem, ko so očiščeni.

Po kopanju mu pustite, da se malo spočije, šele nato pa mu dajte prvi obrok, ki naj obvezno vsebuje razkuhan riž, saj bo preprečil morebitno drisko in bo pri tem umiril njegovo razdraženo prebavo. Posledice naporne poti, stresa, novega okolja in ljudi, se lahko še nekaj dni poznajo tudi na njegovi presnovi, zato hrano obvezno prilagodite temu stanju. Po hranjenju psu vedno dajte čas za počitek in ga najmanj dve uri ne peljite na sprehod!

Kot vsi ostali psi, so tudi hrti, lurcherji in podenci navdušeni nad priboljški. Toliko bolj zato, ker jih večina tega sploh ne pozna. Vendar se zna zgoditi, da ne bodo vedeli kaj storiti s priboljškom, ko ga dobijo. Priporočamo uporabo psu zelo dišečih priboljškov kot npr. Frolic, mesni trakovi ali drugi pasji piškoti, še bolj pa bodo navdušeni nad človeškimi priboljški (sir, poli klobasa, hrenovka). Seveda obožujejo tudi razne žvečljive zadeve (sušena ušesa in goltance, sapniki, kite itd.), čeprav včasih traja nekaj časa, da se jih naučijo jesti, pa še koristne so za čiščenje zob.

 

Hrti, lurcherji in podenci so zelo čiste živali, zato vas bodo večinoma sami opozorili, ko morajo na potrebo. Običajno začnejo cviliti, postanejo nemirni, hodijo sem ter tja po stanovanju ali hiši. Ko opazite takšno vedenje, ga nemudoma peljite ven, tudi če bo lažni alarm (naredite to 5x, 6x, ali 10x na dan, če bo potrebno). V prvih dneh se bo vaš hrt lahko tudi ponečedil v stanovanju in če ga pri tem vidite, ga takoj opozorite z glasnim in odločnim NE. Če se hrt ponečedi v času, ko vas ni doma oz. niste zraven v tistem trenutku, ga ne smete kregati, saj ne bo vedel zakaj je kregan, saj je on na ta nečedni dogodek že zdavnaj pozabil. Da bi se znebili vonja in preprečili, da se hrt morebiti ponovno ponečedi na istem mestu, priporočamo, da to mesto očistite z mešanico kisa in vode (vonj po kisu se bo po stanovanju ali hiši kmalu izginil). Zaradi stresa ob menjavi okolja in menjavi hrane, lahko ima hrt v prvih dneh drisko, zato bo moral na potrebo večkrat. Kot smo že omenili bodite potrpežljivi z njim in mu dajte priložnost, da se stabilizira in umiri od vsega stresa.

V prvem tednu zelo PAZITE pri KOLIČINAH hrane! Nekateri hrti so prav izstradani ob prihodu in imajo skrčen želodček, zato ni zdravo, da dobivajo velike količine hrane. Hrtu dajte hrano večkrat na dan (vsaj trikrat ali več) v manjših količinah (npr. pokrijte le dno posode). Priporočamo, da mu predhodno skuhate močno razkuhan riž, ker bo v takšni obliki vseboval več vode, ki se povečano izloča ob morebitni driski. Rižu dodajte kakšno pest briketov ali v vodi kuhana nemastna in neslana piščančja prsa. Večino obroka naj sestavlja riž, manjšino pa briketi ali meso. Lahko mu v riž vmešate tudi navaden probiotični jogurt, ki bo pomagal pri uravnavi prebave in vzpostavitvi ravnovesja v črevesju. Najbolje pa mu je dodati vsebino kapsule probiotika, ki ga kupite v lekarni ali bio trgovini, ter jo enostavno vmešate v njegov obrok. Probiotiki so dobrodošli tudi ob kakršnem koli antibiotičnem zdravljenju psa.
Prav tako je pomembno, da hrtu postrežete hrano v dvignjenih posodah. Hrti sodijo med pasme z globokim prsnim košem, ki so nagnjene k zasuku želodca. Če imajo posodo na tleh, pri hlastanju hrane pogoltnejo preveč zraka, kar lahko vodi k zasuku. Vendar posoda tudi ne sme biti nastavljena previsoko- naj ima vaš hrt pri hranjenju vseeno sklonjeno glavo.

Če traja driska več kot tri dni, mu v riž zdrobite medicinsko oglje, lahko mu dodate suhe borovnice ali le te dodate v vodo v kateri kuhate riž. Nekateri hrtki bodo pojedli tudi razkuhan riž, v katerega lahko vmešate postana naribana in odcejena jabolka (naribana jabolka morajo potemneti) ali banane (te zapirajo pa še sladke so). Vse to zapira. Če naslednji dan ni izboljšanja, je potrebno obiskati veterinarja.
Vetrovi so lahko tudi posledica notranjih zajedalcev, zato vam priporočamo, da hrta v prvih dneh ponovno razglistite, čeprav so to opravili že v zavetišču. Če po tem ni izboljšanja, lahko uporabite različne preparate za uravnavo črevesne flore: probiotični jogurti, Florazym kapsule, katerih vsebino lahko potresete enostavno po hrani …

Večina hrtov, ki pridejo k nam, ni vajena prometa. Zaradi velikega hrupa, ki ga proizvajajo vozila, se jih veliko hrtov v začetku boji, sploh, če se približajo od zadaj in jih hrti ne vidijo. Če se vam zgodi, da se hrt prestraši, mirno hodite naprej ali se ustavite, da si lahko hrt ogleda okolico, vendar temu vedenju nikakor ne posvečajte pretirane pozornosti (ne božajte ga, ne prigovarjajte mu), saj boste s tem samo potrjevali njegovo prestrašeno vedenje. Pohvalite ga šele, ko se umiri ali ko gre naprej, če se iz strahu ustavi. Če živite v zelo prometnem predelu, bodite pazljivi, ker se zna zgoditi, da bo hrt zaradi strahu skušal pobegniti, zato naj bo vedno dobro pripet in varovan (omogočite mu tudi dvojno varovanje, če bo potrebno – ovratnica za hrte + hrtja (ne običajna!) oprsnica).

 

Marsikdo bi rekel, da hrti niso sposobni skupnega življenja z mačkami. Verjemite, čudeži obstajajo! Tudi hrti lahko srečno in brez težav živijo skupaj z vašo domačo mačko.
Kljub dobro znanemu dejstvu, da so psi in mačke večni sovražniki, se lahko zgodi tudi obratno, in tako bosta ravno vaš posvojeni hrt in mačka zaživela skupaj kot prava zaveznika. Res je, da so hrti po naravi lovci ter da pri svojem teku razvijejo zelo visoke hitrosti, zato ima njihov plen (tudi mačke) zelo majhno možnost za preživetje. Prav sleherni hrt, lurcher ali podenco je naučen, da mora slediti vabi in jo ujeti. In to, kar imajo hrti zapisano že v genih, nagon po lovu torej, se lahko s treningom le še dodatno spodbudi.
Med posvojenimi hrti je prav greyhound tisti, ki bo morda malo težje zaživel skupno življenje z mačko, čeprav tudi na tem področju poznamo veliko izjemnih in uspešnih primerov. Greyhoundi so namreč psi, ki večino svoje tekaške kariere preživijo v boksih, v družbi svojih prijateljev, ki so prav tako greyhoundi. Vse jih učijo loviti umetno vabo na stadionih in kadar so pri tem uspešni, jih njihovi trenerji za to nagradijo s priboljški. Ti psi ne vedo, kaj je stanovanje ali hiša, prav tako ne vedo, da obstajajo tudi druga živa bitja, med njimi vaši hišni ljubljenčki. Potrebna je velika mera previdnosti, saj lahko domače mačke ali druge majhne puhaste živali, ki jih imate doma, zamenjajo za plen.
Poudariti je potrebno, da so čudeži možni, opozoriti pa vas moramo tudi na dejstvo, da morda prav v vašem primeru sožitje med domačo mačko ali drugimi domačimi puhastimi živalcami z vašim posvojenčkom enostavno ne bo možno. Zato je previdnost pri spoznavanju posvojenega psa preko našega društva z vašo domačo mačko ali drugim hišnim ljubljenčkom izredno pomembna.

 

Na tem mestu vam podajamo nekaj osnovnih napotkov, kako soočiti vašega posvojenega psa z domačo mačko in kako ju navaditi na skupno življenje:

– Poskrbite za to, da bo vaša mačka ob prihodu posvojenega psa v vaš dom zaprta, brez možnosti izhoda na prosto. Obstaja namreč verjetnost, da se bo psa zelo ustrašila in v primeru, da bo imela možnost uiti, se lahko zgodi, da se nikoli več ne vrne domov.

– Med spoznavanjem mačke in psa nikoli ne držite mačke v naročju, saj vas lahko ob srečanju s hrtom opraska ali celo ugrizne, vašemu posvojenemu hrtu pa bo zaradi tega še bolj vzbudila zanimanje.

– Ob prvem srečanju z mačko poskrbite za to, da bo hrt na povodcu in da bo imel nameščen nagobčnik. Ob pogledu na mačko bo verjetno otrpnil in pri tem dvignil ušesa, kar pomeni, da je v pripravljenosti pognati se za njo. Pri tem ga s povodcem nežno potegnite nazaj in mu odločno recite NE, pri čemer je ton vašega glasu izredno pomemben.

– Vaš hrt naj ima nameščen nagobčnik in naj bo na povodcu vedno, ko bo v istem prostoru prisotna tudi vaša mačka. To seveda ne bo možno takrat, ko bo šel jesti – mačka takrat naj ne bo v istem prostoru!

– Hrta in mačko lahko počasi približate, če boste opazili, da med njunim spoznavanjem ne bosta izkazovala pretiranega interesa drug za drugega. V vsakem primeru pa naj ima hrt obvezno nameščen nagobčnik, pa tudi s povodca ga še ne smete spustiti.

– Ker bo vaš pes želel raziskati dom, v katerega ste ga pripeljali, mu to seveda omogočite, mačko pa med tem časom umaknite v drug prostor.

– Ne pričakujte, da bosta vaš posvojeni hrt in mačka prava prijatelja že čez nekaj dni. Lahko se zgodi, da bo moral ostati pripet in z nagobčnikom, ob vašem vztrajnem NE, tudi dva tedna ali več, preden bo spoznal, da mu ni dovoljeno loviti mačke.

– Če pravimo, da mora imeti nagobčnik in povodec ves čas, to pomeni resnično ves čas, tudi ko boste kuhali, pospravljali, likali, se igrali z otroki itd., in to vse do takrat, ko boste vsi skupaj prišli do tolikšne mere medsebojnega zaupanja, da ga boste lahko spustili v istem prostoru z vašo mačko.

– Kako boste vedeli, kdaj je napočil pravi trenutek, da ga boste lahko z nameščenim nagobčnikom spustili s povodca? Takrat, ko vaš hrt ne bo otrpnil ob pogledu na mačko, ko bo popolnoma umaknil pogled z nje in ne bo s pogledom dobesedno “nalepljen” nanjo, vaša mačka pa vanj ne bo več “pihala”.

– Če se bo kljub temu hotel pognati za njo in jo loviti, morate vztrajno ponavljati NE in ga nagraditi, če bo ubogal vaš ukaz.

– Ko bo tudi brez povodca popolnoma izgubil interes zanjo, mu odstranite še nagobčnik, vendar samo takrat, ko boste doma in bosta oba pod vašim budnim nadzorom. Ob vsakem najmanjšem interesu za mačko izrecite glasni NE in ga nagradite za lepo obnašanje.

– V zadnji fazi boste vašega hrta in mačko lahko pustili brez nadzora sama in v istem prostoru, ampak to naredite res šele takrat, ko bo hrt popolnoma izgubil interes za njo.

– Prvič ali drugič se dobesedno naredite, kot da ste nekam šli in skrivoma opazujte njune reakcije. V primeru, da se kaj zgodi, se takoj vpletite.

– Počasi podaljšujte čas vaše odsotnosti vse do takrat, ko bosta lahko brez vaše skrbi ostala sama doma.

– Ne zaprite mačke v drug prostor in ju ne ločujte že takoj na začetku, saj bosta tudi v prihodnosti morala živeti skupaj in se navaditi eden na drugega. Vendarle pa se odločite za postopek, kjer boste dvakrat ali trikrat dnevno “trenirali” vašo mačko in psa za skupno bivanje, kar pa pomeni, da ju imate takrat v istem prostoru, preostali del dneva pa ločena. Če bosta vaš hrt in mačka nenehno ločena, pa lahko privede do tega, da bo pes samo še bolj zainteresiran za njo, ko jo bo slučajno zagledal. Pustite ju, da se navadita na prisotnost drug drugega, vseeno pa zagotovite varnost za oba.

 

 

Še nekaj kratkih, a pomembnih nasvetov, ki si jih je vredno zapomniti:

* Navajanje vašega hrta na domačo mačko ne jemljite preveč lahkotno in neučakano, ampak računajte na to, da je to lahko dolgotrajen postopek.

* Nikar ne bodite zaskrbljeni pri uporabi nagobčnika, kadar boste hrtka navajali na domačo mačko! Greyhoundi so ga vajeni nositi še iz svoje tekaške kariere in se pri tem ne počutijo neprijetno. Zapomnite si, da je uporaba nagobčnika varna tako zanj kot tudi za vašo mačko, nenazadnje pa se boste tudi sami počutili veliko bolj sproščene.

* Hrta in mačke nikoli ne puščajte samih brez vašega nadzora! Kadar odhajate, ju ločite vsakega posebej v svoj prostor. Šele ko boste stoprocentno prepričani v svojega hrta, ju lahko pustite tudi v istem prostoru sama doma.

* Zaupajte sebi! Hrti so zelo dovzetni za vaša čustva in razpoloženje, v katerem se trenutno nahajate. Če boste oddajali negativno razpoloženje, bo vaš hrtek to močno občutil.

* Čeprav so hrti skozi stoletja vzreje in načrtnega treninga za tekaška tekmovanja razvili zelo močan lovski nagon, se zavedajte, da konec koncev on želi ugajati vam, saj ste njegov gospodar. In če boste vi sami želeli in mu z veliko vztrajne volje in ljubezni pokazali, da želite, da domačo mačko enostavno ignorira in je ne lovi, bo razumel vaš signal in vas upošteval, kar pomeni velik uspeh pri sobivanju hrta in mačke.

* Zavedajte se, da bodo dnevi, v katerih boste trenirali in navajali vašega hrta na mačko zelo stresni, naporni, izčrpljujoči in da boste imeli zelo malo časa za počitek ter zase.

* Vedite, da smo vam vedno na razpolago preko telefona ali elektronske pošte, če boste želeli kakršen koli nasvet.

Večina posvojenih hrtov ni še nikoli prej bila v tesnem stiku z otroki, zato tudi nimajo nobenega vzroka, da bi jih ne marali. Praviloma hrti, lurcherji in podenci izredno uživajo v družbi otrok, so z njimi nežni in jih naravnost obožujejo, imajo pa tudi zelo visok prag tolerance.
Ampak vendarle je na začetku potrebna previdnost in to iz razloga, da se posvojenec navadi na svoj nov dom, prav tako pa, da se nanj navadi vaš otrok in cela vaša družina.

Zato bi se vaše vprašanje v tem primeru moralo glasiti: “Ali vaš otrok ve, kako se ravna s psom, predvsem s posvojenim?”

Na tem mestu vam ponujamo nekaj osnovnih napotkov, ki vam bodo pomagali, da se bosta vaš posvojeni hrt in vaš otrok spoznala, navadila eden na drugega in skupno obdobje začetnega sobivanja preživela brez težav.
Sledi nekaj osnovnih napotkov in pravil, ki bodo zagotovili, da bo odnos med posvojenim hrtom in vašim otrokom prerasel v eno samo veliko veselje.

Vaš otrok naj nikoli ne skače v bližini spečega hrta, prav tako naj ga ne boža, ko le-ta spi. Nekateri hrti namreč spijo z odprtimi očmi, zato se lahko zgodi, da bo ob nenadnem in nepričakovanem gibu vašega otroka nanj zarenčal, zalajal ali celo pokazal svoje zobe, še preden se bo zbudil in videl, da je zraven njega njegov najboljši prijatelj – vaš otrok. Če že mora otrok zbuditi spečega psa, naj ga najprej pokliče po imenu in se prepriča, ali je pes res buden, šele potem naj ga pogladi po kožuščku.
Nekateri posvojeni hrti bodo morda branili svoj teritorij oz. svoj prostor za spanje, saj se tam počutijo varne, zato je morda bolje, da otrok hrta ne nadleguje, kadar spi ali počiva na svojem prostoru. NE DOVOLITE VAŠEMU OTROKU SE PLAZITI PO, SKAKATI NA, LEŽATI NA, POLJUBLJATI ALI OBJEMATI VAŠEGA POSVOJENEGA PSA, KADAR LE-TA LEŽI ALI MORDA CELO SPI! Posvojeni hrti, vsaj na začetku, verjetno ne bodo poznali pomena otrokove razigranosti, želje po objemu, poljubu, plezanju po njem, skakanju okrog njega, pa četudi je pes buden. Lahko se zgodi, da bo hrt v takšnem primeru preprosto vstal in odkorakal stran ter ne naredil ničesar.
Lahko pa se zgodi tudi, da bo zalajal ali zarenčal na vašega otroka ter ga s tem prestrašil, lahko pa pride tudi do nenadnega ugriza zaradi občutka ogroženosti. Vse to pa je lahko samo opozorilni znak posvojenega psa, da mu to otrokovo početje enostavno ni všeč in je to edini način, ki ga pozna, da lahko komunicira z vašim otrokom oz. z vami.
Vsaka takšna situacije je lahko izredno nepredvidljiva in se lahko začne samo z nedolžnim odhodom hrta iz njegovega prostora, da bi se umaknil otroku, in če bo otrok še vedno silil vanj, bo morda zalajal ali celo zarenčal nanj kot naslednja stopnja opozorila. Če se bo še naprej počutil ogroženega, ker bo otrok še vedno silil vanj, kljub vsem svojim predhodnim opozorilom, ga lahko na koncu tak pes tudi ugrizne.
Zato je zelo pomembno za vas starše, da razumete telesno govorico vašega posvojenega hrta in z določenimi pravili preprečite, da bi prihajalo do takšnih situacij. Vedite, da v takšnem primeru ni kriv pes, ampak vi, ker niste poskrbeli za varnost tako vašega psa kot otroka.
Zavedati se je potrebno, da bo pes tedne in mesece s svojo telesno govorico nakazoval, da mu nekaj ni všeč, in se bo šele v izjemni skrajnosti odločil ugrizniti. Dejstvo, da sploh lahko pride do ugriza s strani vašega posvojenega hrta, predstavlja velik stres tudi za njega samega, saj se bo za to skrajnost odločil predvsem zaradi vašega ignoriranja opozorilnih znakov in predvsem zaradi tega, ker se bo sam počutil ogroženega.

Zato vedite, da nikoli in v nobenem trenutku ne puščajte psa samega z otrokom, ker edino vi lahko oz. morate preprečiti, da ne pride do nepredvidljivih situacij. Pa to ne velja samo za posvojenega psa, to velja prav za slehernega psa, ki ga boste sprejeli v svoj dom.

Otroci naj nikoli ne peljejo sami na sprehod psa, saj lahko v določenem trenutku pride do nepredvidljivih situacij, ki jim otrok ne bo kos in lahko se zgodi, da bo hrt pobegnil, da bo skočil naravnost pred avto ali pa, da bo otroka podrl po tleh. Kot starši se morati zavedati dejstva, da so hrti plašni psi z nepreverjeno zgodovino, zato se lahko ustaši kakšne bližajoče se človeške pojave, njegove kretnje, lahko se ustraši kakšnega psa, kolesarja in avtomobila, ki se pelje mimo, hrt se lahko iztrga iz rok otroka in pobegne pred avtomobil ali se v nepredvidljivem diru izgubi. Vedno ste starši tisti, ki ste odgovorni za vašega psa, zato bodite venomer vi tisti, ki boste peljali psa na sprehod in držali povodec v rokah, otrok naj bo zgolj vaš spremljevalec.

Vsi psi si želijo, medtem ko se prehranjujejo ali spijo, imeti mir, zato bo isto želel tudi vaš posvojeni hrt. Otroka morate dosledno naučiti, da v naj v času “zasebnosti” psa pustijo popolnoma pri miru. Dopovejte mu, da je to ležišče dejansko psičkova “soba”, kjer si tudi on želi imeti malo miru, zato naj otroci to spoštujejo.
Opazili boste tudi, da se bo takrat, ko bo doma postalo preveč hrupno ali moteče za vašega posvojenega hrta, le-ta umaknil na svoj prostor in samo opazoval, kaj se dogaja. Tam se počuti varnega in prav je, da tudi vaš otrok spoštuje njegovo zasebnost.

 

Ne dovolite vašemu otroku, da bi hodil ali plezal na ležišče ali v boks vašega psa, ki predstavlja njegovo zasebnost, saj je to hkrati njegov prostor, kamor se lahko varno zateče po svoj mir. Morda je ravno boks tisti, ki bo vašemu posvojenemu hrtu pomagal, da se bo navadil na živahnost vašega otroka in njegovih prijateljev, ki se bodo prišli k njemu igrat. Če ga boste takrat dali v boks, jih bo lahko varno opazoval, brez strahu, da bi prišlo do nepredvidljivih situacij. Boks lahko uporabite tudi takrat, ko veste, da boste morali za nekaj časa pustiti vašega otroka samega s psom.

Naučite svojega otroka, da mora za seboj vedno zapirati vrata (tudi v avtomobilu). Hrti so namreč izredno hitri in kot bi trenil se lahko zaradi majhne neprevidnosti zgodi, da bo švignil iz avta ali hiše na ulico ter stekel za kakšno mačko ali celo pred zunaj vozeči avtomobil.
Zato obvezno naučite otroke in njegove prijatelje doslednega zapiranja in zaklepanja vrat. Otroku dopovejte tudi to, da lahko vrata odpre šele takrat, ko bo videl, da ima pes nadeto ovratnico in povodec. Zelo dobra ideja je tudi ta, da vašega psa naučite ubogati ukaz “POČAKAJ” in jo poskušajte uporabljati konstantno, da se bo navadil počakati tudi takrat, ko bodo vrata pred njim odprta. Če bo vaš posvojeni hrt hotel, lahko ob tem tudi sede. Šele ko mu boste nadeli ovratnico in povodec, ga naučite naslednjega ukaza “GREVA VEN”. Seveda ob tem uporabljajte veliko mero potrpežljivosti in kakšen posladek za nagrado, ko bo ubogal vaš ukaz. Ti psi so ponavadi hitro učljivi in zelo hitro bo tudi vaš posvojeni hrt vedel, kaj pričakujete od njega.

Pomembno se je vprašati, ali je vaš otrok dovolj star, da bo lahko sprejel tudi življenje s posvojenim hrtom ter pri tem previdno in prijazno ravnal z njim. Če mu tega ne morete dopovedati oz. tega niste sposobni zagotoviti, potem je morda bolje, da se ne odločite za posvojitev psa.

Izjemno pomembno je, da ste vsaj nekaj prvih mesecev previdni pri puščanju vašega psa v otrokovi postelji. Pustite vašemu posvojenemu hrtu čas, da se bo popolnoma ustalil in navadil na novo okolje, na nove ljudi in predvsem na otroka. Že prej smo omenili, da lahko pride do nepričakovanih reakcij psa, ko le-ta spi. To je izredno pomembno pri posvojitvi katerega koli psa, ne samo hrta, posvojenega preko našega društva.

Priporočamo vam, da prevzame domače učenje ali uradno šolanje psa nekdo od odraslih oseb v vašem gospodinjstvu. Te odgovornosti nikakor ne smete prepustiti svojemu otroku.

Še nekaj drugih krajših napotkov za skupno življenje med vami, otrokom in posvojenim hrtom:
– starši morajo ugotoviti, ali je njihov otrok dovolj čustveno in fizično zrel za življenje s posvojenim psom (za družine z otroki, mlajšimi od pet let, je priporočljivo, da s posvojitvijo še počakajo kakšno leto ali dve);
– starši naj vedno nadzirajo, ko bosta otrok in posvojeni hrt skupaj, in naj ju nikoli ne puščajo sama;
– posvojeni hrti, lurcherji in podenci so ponavadi izredno tolerantni, vendar se je potrebno zavedati, da neprimeren odnos in ravnanje otrok do psa lahko pripelje do nepredvidljive situacije, ker se bo pes poskusil zaščititi zaradi občutka ogroženosti, zato morate starši poskrbeti za to, da ne pride to tega;
– zaradi neprimernega odnosa in ravnanja vašega otroka do psa se lahko pes začne bati otrok;
– NIKOLI ne puščajte otroka, da bo sam peljal psa na sprehod, temveč vedno zagotovite prisotnost odrasle osebe;
– otroku dopovejte, da pes ni igrača in da si le-ta zasluži spoštljivo in ljubečo ravnanje z njim;
– otroka opozorite, da naj pusti hrta, ki spi ali počiva, pri miru, saj bo le-ta že sam nakazal, kdaj mu je do igre;
– objemanje (omejevanje) in pretirano vpitje lahko vašemu hrtu predstavlja pravo grozo, zato naučite svojega otroka, da se ga mora dotakniti nežno, brez nenadnih gibov in pretiranega stiskanja, pri tem naj mu pa venomer nežno in z mirnim glasom prigovarja;
– rep in ušesa vašega psa niso igrače, zato morate otroku dopovedati, da naj jih pusti pri miru;
– če otrok trmasto in vztrajno sili v psa z objemanjem, božanjem ali poljubljanjem in pri tem opazite, da se počuti nelagodno, ju za nekaj časa ločite v različne prostore vašega doma, vašemu novemu družinskemu članu pa dajte priložnost, da si v mirnem prostoru odpočije in se umakne od zanj neprijetnih dražljajev;
– veliko otrok pristopi k psu naravnost s pogledom v oči z dobro namero – objeti ga, starši pa morate vendarle vedeti, da direktni kontakt iz oči v oči v pasji telesni govorici pomeni pretečo nevarnost zanj, zato naj vaš otrok ne gleda psa naravnost v oči in se mu ob tem z razprtimi rokami ne približuje, saj lahko ob tem pes začuti pretečo nevarnost nevedoč, da mu morda otrok nič ne bo naredil in zgolj upoštevaje telesno govorico vašega otroka.

– Hrt naj ima vedno na razpolago dovolj vode. Voda naj bo vedno sveža in zadostno ohlajena prav tako pa naj bo vseskozi dostopna vašemu hrtu. Zavedati se je namreč potrebno, da lahko hrt izredno hitro dehidrira, celo hitreje kot ostali psi.

– Verjetno ni več nobenega med nami, ki bi ne vedel, da hrt ni pes, ki bi lahko bival zunaj, kar pa pomeni, da tudi poleti ne, ko je zunaj vroče. Tudi, če je hrt zunaj z nami, mu moramo zagotoviti dovolj sence in vode, da se bo prijetno hladil.

– Nikoli ne smete pustiti vašega hrtka (niti drugih psov) v vašem avtomobilu, niti za čas, ko skočite samo za par minut v trgovino po kruh. Temperatura v avtomobilu lahko v nekaj minutah naraste tudi na 50 stopinj, kar pa je lahko usodno za vašega hrta. Prav tako ne puščajte vašega hrta v avtomobilu niti takrat, ko avto postavite v senco in spustite stekla na oknih avtomobila. Kljub temu lahko vaš hrt doživi vročinski udar, ki je lahko zanj usoden.

– Ob vročih dnevih ne puščajte hrta brez nadzora ob domačem bazenu ali kakšnem jezeru kljub temu, da smatrate, da je vaš hrt dober plavalec. Prav tako mu ne dovolite, da pije vodo iz bazena, saj le-ta vsebuje klor in kemikalije, ki lahko povzročijo težave z želodcem in tudi diarejo.

– Kljub temu, da mislite, da bo vaš hrt zmogel sprehode in aktivnosti ob hudi vročini, se temu raje izognite in pojdite z njim na sprehod ali tek zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, ko se zunaj ozračje prijetno ohladi. Popoldan ostanite raje doma in skupaj lenarite na zofi …

– Izogibajte se tudi hoji po razbeljenem asfaltu ali pesku, saj lahko takšna hoja že v nekaj minutah povzroči opekline na blazinicah vašega hrta.

 

Nič potenja! Potenje je glavni problem psov v poletnih mesecih, saj se ne potijo kot ljudje in njihov notranji ohlajevalni sistem ni najbolj uspešen.
Vročinski udar pri psu nastopi takrat, ko običajni telesni procesi ne zmorejo obdržati svoje telesne temperature v varnih mejah. Povišanje notranje temperature že za samo dve stopinji lahko pri nekaterih psih povzroči vročinski udar.

Kaj storiti:
– Psa kar se da hitro odstranimo izven vročinskega območja.
– Še preden ga peljemo k veterinarju, znižamo njegovo temperaturo tako, da ga po celem telesu zmočimo s hladno, ne z mrzlo vodo! in povečamo gibanje zraka okoli njega (uporabimo fen ali karkoli imamo pač pri roki).
– Vsakih pet minut mu rektalno izmerimo temperaturo.
– Ko telesna temperatura pade na 39,4 stopinj Celzija prenehajmo s postopki ohlajevanja, psa dobro osušimo in ga narahlo pokrijmo, da ne bi še dalje izgubljal toplote.
– Četudi je videti, kot da mu je bolje, ga odpeljimo k veterinarju. Lahko je dehidriran ali ima kakšne druge komplikacije, ki jih mora veterinar preveriti.
– Omogočimo mu dostop do vode ali se poslužimo otroške rehidracijske rešitve (Pedialyte), če pes sam pije iz svojega lastnega interesa. Ne poskušajmo ga siliti s pitjem mrzle vode – lahko jo vdihne ali se zaduši.

Rehidracija psa:
Če vaš pes kaže znake dehidracije, trpi zaradi vročinskega udara ali samo če že nekaj časa ni pil, je pa veliko vežbal in se gibal v vročem vremenu, pričnite z rehidracijo počasi – dovolite mu samo nekaj požirkov vode vsakih nekaj minut. Preveč vode v prehitrem času lahko povzroči bruhanje in pogosto še večjo izgubo tekočine. Pes, ki je dehidriran, lahko odklanja pitje vode. Mesno oz. piščančjo juho lahko zmašamo z vodo in ga tako vzpodbudimo k pitju.
Če ima pes težave z zadrževanjem vode, lahko liže tudi led.

Kasnejša oskrba:
Vročinski val je lahko usoden! Pri psih, ki so ga že enkrat doživeli, se poveča možnost, da ga bodo še naslednjič, zato moramo biti še posebej previdni ob vročih in soparnih dnevih. Psi, ki so doživeli zmerni vročinski udar, pogosto okrevajo brez dolgoročnih zdravstvenih težav, kljub temu pa je nujno, da jih pregleda veterinar. Hud vročinski udar pa lahko povzroči resne poškodbe organov, ki zahtevajo dosmrtno veterinarsko oskrbo..

Vsem prelepim belim hrtom omejite čas , ki ga preživijo na soncu – zelo hitro se lahkoopečejo! Če bodo zunaj, jim 30 minut preden zapustite hišo, namestite zaščito pred soncem na nos in ušesa.
Citronske sveče in naprave za odganjanje komarjev? Slabo za žuželke, nič boljše pa tudi za hrte.
Naj ostanejo izven njihovega dosega – če jih zaužijejo, so nevarne.
Načrtujete dan na obali? Poskrbite, da vaš pes ne bo pil morske vode. Ne samo, da je sol škodljiva, voda je pogosto prepolna bakterij, ki lahko povzročijo vrsto boleznil.
Se odpravljate na potovanje z vašim ljubljencem? Ne pozabite vzeti s sabo pasje cepilne knjižice in vseh potrebnih dovoljenj.

Hrti so zelo posebni psi. Prav tako pa je posebna njihova fiziologija. Zato vam predstavljamo določene posebnosti in nasvete pri njihovem zdravju.

Najbolj izrazita posebnost, katero mora poznati vsak lastnik hrta, je sestava krvi. Lahko se zgodi, da vaš izbrani veterinar ne bo poznal razlik in bo mislil, da gre za bolezensko stanje, čeprav danes že večina veterinarjev v Sloveniji pozna posebnosti njihove krvne slike. Vrednosti rdečih krvnih celic, hemoglobina in hematokrita so nekoliko večje kot pri ostalih pasmah psov.
To je tudi razlog, da so hrti zelo zaželjeni krvodajalci. Tudi vrednost kreatinina, katerega se da določiti iz krvnega seruma, je nekoliko višja. Vrednosti belih krvnih celic in trombocitov pa so nižje kot pri ostalih pasmah. Dobro je vedeti, da je pri hrtih nižja tudi vrednost ščitničnega hormona T4.

Vsak lastnik katerega koli psa se ustraši, ko mu veterinar pove, da bo določen poseg opravljen v splošni anesteziji. Še posebej pogosto se to dogaja pri lastnikih hrtov. Zakaj? Internet nam ponuja takšne in drugačne informacije, ki pa se v praksi včasih izkažejo za neresnične ali pa ugotovimo, da je vse skupaj zgolj pretiravanje. Tako je tudi z anestezijo pri hrtih.
Najprej bi vam rada razložila nekaj malega o tveganju pri anesteziji, ki je predvsem odvisno od splošnega stanja živali. Če gre za žival, ki je zdrava (nima težav s srcem, dihanjem, ledvicami…), je tveganje med anestezijo minimalno. V nasprotnem primeru, ko je splošno stanje živali prizadeto ali zelo prizadeto (huda prometna nesreča, torzija želodca), je tveganje temu primerno seveda večje. Enako velja tudi za hrte, čeprav imajo le-ti nekaj posebnosti glede anestezije. Izkušen anestezist bo vedel, kakšne so te posebnosti, pomembno pa je, da jih poznate tudi vi, da boste lahko vašega veterinarja opozorili, če le-ta ne bo izkušen na tem področju. Obstaja anestetik, katerega hrti zaradi posebnosti v delovanju jetrnih encimov ne prenašajo prav dobro, kar pomeni, da se počasneje prebujajo iz anestezije. Na to vpliva tudi slaba “zamaščenost” hrta.
Ta anestetik spada v skupino BARBITURATOV, zato se pri hrtih uporablja drug anestetik, in sicer PROPOFOL, ki je varnejši. Med anestezijo pri vseh živalih prihaja do zniževanje telesne temperature, pri hrtih pa se to lahko zgodi še veliko hitreje, ker imajo zelo malo podkožne maščobe. Po drugi strani pa lahko zaradi njihove nervoze pride do povišane telesne temperature, zato je pred anestezijo potrebna sedacija (pomiritev).
Vsaka anestezija je tako kot pri ljudeh tudi pri živalih tvegana. V današnjih časih pa je vendarle veliko bolj varna kot pred npr. 10 ali 15 leti. Če vas skrbi anestezija pri vašem hrtu, se pogovorite s svojim veterinarjem.

Veliko hrtov ima težave z ustno votlino, natančneje z zobmi. Zaradi svojega imunskega odziva so nagnjeni k hitremu nabiranju zobnega kamna in posledično k nastanku parodontalne bolezni. Zato je zelo pomembno ščetkanje zob, ki naj bi se izvajalo vsaj vsak drugi dan.
Poleg tega pa hrtu lahko dajemo še suhomesnate proizvode – ušesa, bikovke ipd. Z grizenjem le-teh si hrt sam očisti zobe. Pri večini hrtov pa se zgodi, da je vsaj enkrat v njihovem življenju potrebna higiena zob (čiščenje zobnega kamna) pod splošno anestezijo. Če higieno ustne votline zanemarjamo in pride do parodontalne bolezni in če še vedno ne ukrepamo, pride do bolezni srca, dihal, ledvic, jeter in ostalih bolezni, kar pa lahko vodi tudi v smrt.

(poglavje “Zdravje in higiena” pripravila: Maruška Ratkai, dr.vet.med in članica društva)

 

o pasji hrani

Pravzaprav ne, samo vedeti morate, s čim želite svojega štirinožca hraniti in to tudi kupiti. Pri tem seveda velja, da ena sama najboljša hrana ne obstaja. Prav tako cena in kvaliteta ne hodita zmeraj z roko v roki. S trgovinskih polic nas vabijo privlačne embalaže, ki z najrazličnejšimi obljubami, priporočili veterinarjev in simpatičnimi slikami spodbujajo k nakupu. Pa vendar je vse, kar morate o hrani vedeti, zapisano na zadnji strani embalaže. Tam so z drobno pisavo v majhnem okvirčku navedene sestavine.

Na etiketi je seznam sestavin, razvrščen glede na zastopan delež v hrani. Na prvem mestu je navedena sestavina, ki jo izdelek vsebuje največ. Tukaj moramo biti pozorni, kadar proizvajalec navaja sveže snovi, na primer sveže piščančje meso. Ko svežim sestavinam v procesu sušenja odvzamejo vlago, jim s tem odvzamejo tudi večino teže (približno 80%). V hrani je tako lahko manj mesa, kot smo sprva mislili. Proizvajalci se večkrat poslužijo tudi trika “drobljenja” sestavine na več različnih sestavin, kar ustvari vtis nizke vsebnosti. V resnici pa lahko njihov skupek preseže delež sestavine navedene na prvem mestu. Primer: rjavi riž, beli riž, riž, riževi otrobi, rižev gluten, riževa moka. Vsake posamezne sestavine ni veliko, ko pa bi njihove deleže sešteli skupaj, bi bili presenečeni, saj bi predstavljali večinski delež v tisti hrani.

Ljudje večkrat ne razumejo, kaj določene sestavine predstavljajo in kaj obsegajo. Meso (piščančje, ovčje, kunčje …) obsega skeletne mišice, jezik, srce, prepono, kožo, maščobo, pripadajoče kite, žile in živce toplokrvnih kopenskih živali. Mesna moka pomeni zgolj to, da je bila mesu odvzeta vlaga pred tehtanjem in da je le-to zmleto v moko. Prehranska vrednost teh sestavin je visoka. Mesni stranski produkti so: možgani, vranica, jetra, pljuča, ledvice, želodci, ostala drobovina, kosti, maščoba in kri. Sem ne spadajo perje, kožuhi, zobje, rilci ali parklji. Njihova prehranska vrednost je nizka in psi iz njih ne morejo dobiti dovolj energije. Hidrolizrane živalske beljakovine so manjši beljakovinski delci, ki imajo ravno tako hranilno vrednost (naj pa ne bi povzročali alergij). Rastlinski stranski proizvodi so ostanki predelave rastlinskih proizvodov (žit, zelenjave, metuljnic, oljnic). Olja in maščobe obsegajo vse živalske in rastlinske masti. Sojina moka je stranski produkt pridelave sojinega olja. Mleko in njegovi stranski produkti so prav tako ostanki predelave mleka in izdelkov iz njega. Pekovski stranski produkti so ostanki iz pekarske industrije ali iz predelave testenin. Žita so vsa vrsta žit, ali različni proizvodi iz njihovih škrobnih zrn. Ribe in ribji stranski produkti (5% ribe) obsega samo 5% ribe, ki pa tudi ni definirana in ne vemo, za katero ribo gre, vse ostalo so ribji stranski produkti (glave …).

Na embalažah so ponavadi navedeni določeni “okusi”, kar pa še ne pomeni, da hrana vsebuje večji delež prav te sestavine. Kadar na embalaži piše “z aromo” oz. “z okusom …” to pomeni do 4% navedene sestavine, “z …” pomeni vsebnost najmanj 4% navedene sestavine, “bogato z …” pomeni vsebnost najmanj 14% navedene sestavine, “… obed” oz. “obrok” pa pomeni najmanj 26% navedene sestavine. Tako lahko kupite hrano, na kateri piše z lososom, prepričani ste, da svojega psa hranite samo z lososom, v resnici pa je v hrani vsaj 4% lososa, vendar ne nujno več. V hrani tako najdete tudi druge vire mesa, kot so na primer piščančji, goveji, puranji, ribji. Tukaj bodite še posebej pozorni lastniki alergikov. Naj vas omenjen okus ne zavede, poglejte na deklaracijo in se prepričajte, ali hrana res ne vsebuje sestavin, ki vašemu psu povzročajo težave.

V kvalitetni pasji hrani bomo na prvih nekaj mestih na deklaraciji obvezno našli meso, dehidrirano meso, osušeno meso, mesno moko oz. nekaj v tem smislu. Vir mesa mora biti točno določeno imenovano meso. Če je na embalaži naveden delež mesa, ki ga hrana vsebuje (vsebuje 55% račjega mesa), smo lahko samo še bolj zadovoljni. Bistveno je, da ne posegamo po proizvodih, ki vsebujejo stranske mesne produkte. Ne vemo, kaj točno obsegajo, iz kje izhajajo, njihova hranilna vrednost pa je majhna. Če izberemo hrano, ki vsebuje žita, posegamo po tistih, ki so natančno opredeljena in imenovana. Vsekakor raje izbiramo polnozrnata, ki imajo višjo hranilno vrednost, več vlaknin, mineralov in vitaminov. Izogibamo se obdelanim, mletim žitaricam, saj je njihova prehranska vrednost manjša. Nikakor ne posegamo po produktih, v katerih se nahajajo stranski žitni proizvodi. To so zelo cenena in pogosto uporabljena mašila, za psa pa ne predstavljajo kvalitetnega ter zadostnega vira hranil. Izogibamo se tudi gensko spremenjenim produktom in soji, le-ta je pogost povzročitelj alergij. Pozorni bodimo pri oljih in maščobah. Zanima nas točno katera maščoba je vsebovana v briketih, med kvalitetnejše spadajo piščančja, jagnječja in ribja. Manj kvalitetne so goveja, svinjska, rastlinska olja, sojino olje … Ne kupujmo hrane z umetnimi barvili, aromami in konzervansi, kot sta na primer BHT, BHA. So namreč kancerogena in tako škodljiva zdravju. Raje posegajmo po hrani, ki je konzervirana s tokoferoli (E vitaminom) in izvlečki rožmarina. Vitamini so lahko sintetični ali pa so pridobljeni iz naravnih virov. Veliko ljudi preferira briketirano hrano, ki vsebuje tudi zelenjavo, sadje in zelišča, iz katerih so hranila pridobljena.

Mnenja o tem, ali je hrana z žiti ustrezna za pse ali je kvalitetnejša “grain free” dieta, so deljena. Žita niso nujno napačna, če niso slabe kvalitete in niso poglavitna sestavina hrane. Tako so lahko povsem dober vir ogljikovih hidratov. Pri hranah, ki so pripravljene povečini iz žit ali pa njihovih stranskih proizvodov, je logično tudi večina beljakovin rastlinskega izvora. Teh pes ne more izkoristiti na enak način kot izkoristi živalske. Take (nekvalitetne) hrane mora pojesti bistveno več, da iz nje dobi enako količino energije, še pogosteje pa se psi po njej prekomerno redijo. Seveda pa tudi hrane brez žit vsebujejo vir ogljikovih hidratov, najpogosteje naveden kot krompir ali sladki krompir. Ta krompir je pripravljen tako, da je lahko prebavljiv in psom ne povzroča zdravstvenih težav, kot je zanj nekdaj veljalo. Nekaterim psom glede prebave celo veliko bolje odgovarja kot pa žita, predvsem pa po krompirju posegajo alergiki.

Ni res. Hrana, ki je označena kot hipoalergena, ne vsebuje najpogostejših alergenov. Ne vsebuje torej sestavin, ki pri psih najpogosteje povzročajo alergije. Take sestavine so recimo: govedina, soja, mleko in mlečni stranski produkti, pšenica, pšenični gluten, umetni konzervansi. V kolikor je vaš pes alergičen na piščančje beljakovine, niste storili zanj nič dobrega, čeprav ste mu kupili hipoalergeno hrano, ki pa vsebuje piščančjo mesno moko.

Ja, vse hrane morajo biti opremljene s tipično analizo (procentualni delež beljakovin, maščob, vlaknin in surovega pepela). Mladiči, breje, doječe psice in aktivnejši psi potrebujejo “močnejšo” hrano z več beljakovinami in maščobami. Tisti, ki so “na shujševalni” ali starejši, manj aktivni psi, ne potrebujejo veliko energije in zanje lastniki pogosto izberejo hrano z manj odstotki maščob ter beljakovin. Tudi posebna zdravstvena stanja potrebujejo svojevrstna razmerja med hranili (potreba po več vlakninah, glukozaminu, hondroitinu). Različnim psom ustrezajo različna razmerja in odločitev, kako “močno” hrano bo naš pes jedel, je povsem individualna. Treba je poiskati takšno, ki mu bo ustrezala. Najpomembnejši je namreč izvor hranil. Beljakovine in maščobe naj v kar se da veliki meri izhajajo iz kvalitetnih živalskih sestavin. Vsem sestavinam se da določiti vsebnost hranil, kar pa še ne pomeni, da so vsa enako dobro prebavljiva in da psi vsa enako dobro izkoriščajo. Tipična analiza sama po sebi ne pove nič o kvaliteti proizvoda, ki ga kupujete. Poglejte, iz katerih (ne)kvalitetnih sestavin tipična analiza izhaja. Naj še omenimo, da ogljikovi hidrati ponavadi niso deklarirani kot samostojna rubrika, kar ne pomeni, da jih v hrani ni. Potrebno jih je izračunati tako, da od 100% odštejete vsa ostala hranila. Vse preveč se ljudje posvečajo tudi količini vitaminov in mineralov v pasjih hranah. Glede tega veljajo točno določeni standardi in hrana jim mora ustrezati, da se sploh lahko znajde na tržišču. Zakonsko določenim normativom ustrezajo vse, zato so skrbi, katera hrana ima dovolj vitamina C, odveč.

Zelo preprosto, svojega ljubljenčka morate samo opazovati. Kadar mu hrana ustreza, bo njegovo splošno počutje dobro, dlaka bo zdrava in sijoča, koža pa brez prhljaja. Kuža se ne bo praskal ali imel izpuščajev. Njegov iztrebek bo formiran v čvrsto “klobasico”, ne bo obdan s sluzjo in s krvjo. Veliko potrebo bo opravljal redno (ne preredko, ne prepogosto). Psi načeloma iztrebljajo tolikokrat, kolikor obrokov so dnevno dobili. Nekateri gredo na veliko potrebo tudi dvakrat na sprehod, nekateri pa samo enkrat dnevno. Pomembno je, da vaš kuža ne iztreblja 7x dnevno ogromnih količin blata, se pri tem ne napenja in ga ne črviči. V stanovanju pa se ne smete počutiti kot v plinski bombi.

Seveda. Pri izbiri pasje hrane velja skleniti kakšen kompromis. V prvi vrsti mora ustrezati vašemu “budgetu”, ne sme biti pretežko dostopna, dobavljivost mora biti redna. Res pa je, da za kvalitetno pasjo hrano v nobenem primeru ne boste odšteli prav malo denarja. Super je, če jo lahko kupite v trgovini, ki vam je domača in v kateri se počutite dobro. Mogoče vam je pomembno, da imate na voljo parkirišče, ali pa imate celo raje dostavo na dom. Če hrano kupujete v specializirani trgovini, mora biti tudi prodajalec zanesljiv in primerno usposobljen. Le tako vam bo lahko dobro svetoval pri izbiri in ne le prodal artikel, pri katerem ima največji zaslužek.

Vsaka embalaža mora biti opremljena z rokom uporabe in serijsko številko, ker nočete kupovati mačka v žaklju. Proizvajalec jamči za vsebnost hranilnih snovi do izteka roka uporabe, sledljivost hrane pa je možna le, če ima vrečka natisnjeno tudi serijsko številko. Mogoče imate vprašanje za distributerja ali proizvajalca, tudi kontaktni podatki so navedeni na embalažah. Deklaracijo velja prebrati tudi takrat, ko isto hrano kupujete že leta. Včasih se spremeni cena, včasih embalaža ali velikost pakiranja, z njimi pa se lahko pojavi tudi nova spremenjena formula hrane. Tako se pri kakšnem psu nenadoma pojavi zdravstven problem, lastnik pa ne odkrije vzroka v spremenjeni formuli, ki psu očitno ne odgovarja več.

Tabela hranjenja zna še tako skrbnim lastnikom psov povzročati preglavice. Odstopanja (+/-) od navedenih količin hrane na embalaži so normalna. Zavisijo od fizične aktivnosti, zunanje temperature, stresa, metabolizma živali, dodatnih priboljškov itd. Potrebe po energiji se tako kot med ljudmi razlikujejo tudi med psi. Tabele se ne smete držati kot pijanec plota, količino hrane ustrezno prilagodite svojemu štirinozcu. Ob menjavi hrane novo obvezno stehtajte, en jogurtov lonček ene in en jogurtov lonček druge lahko pokažeta precej različni številki na tehtnici.

Dobra hrana je ogromna naložba za pasje zdravje in dolgo življenje. Tukaj res nima smisla varčevati, zato premislite, kaj kupujete.

(Pripravila: Simona Strle)

 

Debelost je eden največjih problemov današnjega sveta tako pri ljudeh, kot pri hišnih ljubljenčkih. V veterini se vsakodnevno srečujemo s prekomerno telesno težo psov in mačk. Debelost je lahko na nek način diagnoza ali simptom.

Pri debelosti gre pravzaprav za kopičenje maščobnega tkiva v telesu. Vnos energije je večji, kot izkoristek. Do pojava debelosti pride največkrat zaradi nepravilne prehrane, pomanjkanja fizičnih aktivnosti ali genetske predispozicije (zelo redko).

Debelost lahko povzroči ortopedske težave (osteoartritis ), diabetes mellitus , srčno žilne bolezni (kolaps sapnika – sicer bolj pogost pri majhnih pasmah, vročinski udar, paraliza larinksa, povečan krvni pritisk), probleme urinarnega trakta (večja možnost pojava kalcijevih oksalatnih kristalov, histološke spremembe ledvic, ki lahko vodijo v poškodbe ledvic) in motnje v reprodukciji (zastajanje ploda v porodnem kanalu) . Potrebno se je zavedati, da je lahko debelost vzrok ali posledica hudih hormonskih in metabolnih obolenj. Hipotiroidizem (zmanjšano delovanje ščitnice), hiperadrenokorticizem (povečano delovanje nadledivčne žleze) in insulinom so najpogostejše.

Veterinarji pogosto opozarjamo tudi na stranske učinke nekaterih zdravil (kortikosteroidi in zdravila proti epileptičnim napadom), ki povečujejo apetit in lahko pri dolgotrajnem dajanju povzročijo debelost.
Debelost lahko dokazano povzroči tudi neoplazije (tumor mlečne žleze in karcinom mehurja), dermatološke težave, zaplete med anestezijo in zmanjša delovanje imunskega sistema in zato lahko pričakujemo večji pojav infekcij.

Pri tej temi ne smem mimo mita, ki se pojavlja pri steriliziranih/kastriranih psih. Velikokrat slišimo »moj pes je debel, ker je kastriran«, ali pa »moja psička se je zredila takoj po sterilizaciji«. Res je, da naj bi se metabolizem organizma pri kastriranih/steriliziranih psih zmanjšal. Vendar to ni noben izgovor. Če psa hranimo na pravilen način, s kvalitetno prehrano in mu poleg tega nudimo še dovolj gibanja, se tudi po kastraciji oz. sterilizaciji ne bo zredil. Izjemoma lahko pride do prekomerne telesne teže pri psih, ki so bili prezgodaj kastrirani/sterilizirani (pred 5-6 mesecem starosti).

Hrti sicer niso pasma, ki bi imela kakšno hudo nagnjenost k debelosti ali k hormonskim obolenjem. Kljub temu zadnje čase srečujemo ogromno predebelih hrtov.
Največkrat so vzrok lastniki sami!

Ne zavedajo se, da psa z nepravilnim prehranjevanjem (ki je najpogostejši vzrok) svojemu psu delajo več škode kot koristi.

Kaj sploh je pravilno prehranjevanje? Za začetek je najpomembnejša razdelitev obrokov čez dan. Nekateri hranijo svojega psa enkrat, spet drugi večkrat na dan. Pomembno je, da ima pes svoj red, tako pri razdelitvi obrokov, kot pri uri hranjenja. Najpogosteje velike pasme hrtov hranimo 2krat na dan ob približno isti uri (glede na življenjski tempo je normalno, da lahko pride do odstopanj). Na vsaki embalaži piše koliko gramov (na dan!) lahko pes dobi. Če ga hranite 2krat, to količino razdelite na 2 dela. Če ste dali veliko posladkov ali pa ste svojemu hrtu celo kaj skuhali, ne pozabite odšteti tudi tega! Še posebej pomembno je to pri predebelih hrtih. Druga stvar, ki je zelo pomembna je izbira hrane. Dokazno je, da »nizkocenovna« hrana redi bolj, kot pa »visokocenovna«. To seveda ne pomeni, da je potrebno kupovati zelo drago hrano, ker je seveda jasno, da si je ne more privoščiti vsak. Pri debelih psih se največkrat svetuje kakšna light dieta in ukinitev posladkov. Velikokrat pomaga že samo to, da se ukine posladke in dajanje hrane »iz mize«. Če tudi to ne zaleže, se pri veterinarjih dobi hrana, ki je namenjena prav zmanjševanju telesne teže. Poleg pravilne prehrane, ne smemo pozabiti na fizične aktivnosti hrtov. Vsaj enkrat na dan, če ne gre pa večkrat na teden, naj bo hrt deležen daljšega sprehoda ali/in teka. Seveda se izogibajte vročini, hrte, ki imajo težave z debelostjo in niso navajeni fizičnih aktivnosti, postopoma privajajte na daljše sprehode ali/in tek. Tukaj velja opozorilo, da je potrebno pse s srčno žilnimi težavami voditi na krajše sprehode in nujno se je potrebno izogibati vročini.

Debel pes ni srečen pes. Debel pes je revež, tako kot debel človek. Predstavljajte si psa, ki je tako debel, da ne more niti vstati, opraviti potrebe normalno ali teči za žogico. Lastniki so največji krivci, zato začnite s pravilnim prehranjevanjem vašega hrta že danes. Spremljajte njegovo težo. Če se kljub temu redi in ne shujša, se oglasite pri svojem veterinarju.
Za vsa vprašanja smo vam na voljo v društvu.

Maruška Ratkai, dr.vet.med. in članica društva Hrtji svet Slovenije

 

Društvo Hrtji svet Slovenije je za vas pripravilo brošuro za posvojitelje, s pomočjo katere boste našli odgovore na osnovna vprašanja, ki se vam bodo pojavila pred samo posvojitvijo psa ali pa že takrat, ko bo vaš posvojenec že delil svoje življenje z vami …

Priporočamo vam, da si vsako poglavje dobro preberete in poskušate iz njega izluščiti najpomembnejše napotke, ki bodo olajšale prve ovire skupnega življenja z vašim posvojenim hrtom, lurcherjem ali podencom.

Celotna brošura je dostopna TUKAJ

Priporočamo vam , da si jo sprintate in v miru preberete, saj vam lahko pomaga odgovoriti na vaše dvome in vprašanja …

V brošuri za posvojitelje najdete odgovore na naslednja vprašanja:

 

I. Prvi dnevi v novem domu …
1. Spoznavanje
2. Ostati sam doma
3. Spoznavanje osebnosti hrta
4. Hrtji nasmeh
5. Spalne navade hrta
6. Osamitvena tesnoba
7. Boks in hrt
8. Zapiranje vrat vašega doma
9. Mamljivi kuhinjski pult
10. Zanimive smeti
11. Hrt in papir
12. Sobna čistoča hrta
13. Plenice in hrt
14. Čiščenje doma
II. Osnova oskrba posvojenega hrta …
1. Ležišče
2. Prehrana
3. Količina hrane
4. Pasji priboljški
5. Dentalna oskrba hrta
6. Urejanje krempljev
7. Nega hrtove dlake
8. Hrt in zdravila
9. Odpravljanje zajedalcev
10. Vsakoletno cepljenje
III. Različne informacije …
1. Drseča steklena vrata in okna
2. Stopnice
4. Ogledala
5. Veterinarska oskrba

 

Svojega psa pripravite na to, da bo sam.

Samostojnost učite s krajšimi odsotnostmi.

Bodite umirjeni in samozavestni.

 
Ko postanete lastnik hrta, je pomembno, da ga pravočasno pripravite na to, da bo kdaj pa kdaj sam, torej, da ne čakate do zadnjega trenutka, ko ga morate dejansko pustiti samega.  Obstaja namreč možnost, da pes v preteklosti še nikoli ni bil sam. Četudi je vaš  pes nagnjen k osamitveni  tesnobi, se  lahko z upoštevanjem navodil tej težavi izognete.

 

Zločin in kazen

Ko pridete domov in ugotovite, da je pes stanovanje postavil na glavo, ga nikakor ne grajajte, saj bi se vas ustrašil, kar bi še stopnjevalo njegovo tesnobo.  Ljubljenčki potrebujejo človeško družbo in če pes uničuje vaše stanovanje, tega ne počne, ker bi vas hotel kaznovati, ker ste ga zapustili. Destruktivno obnašanje je zgolj panična reakcija. Ko pospravljate, bodite umirjeni, nato pa se posvetite psu in začnite s treningom.

Osamitvena tesnoba je zgolj nesposobnost psa biti sam.  Simptomi so: tuljenje, lajanje, praskanje, grizenje pohištva, naprav, celo lulanje. Ravno tako lahko pride do depresije in hiperaktivnosti, en izmed  znakov pa je tudi pretirano veselje ob našem povratku domov. Nekateri psi, ko začutijo, da lastnik odhaja, postanejo tudi agresivni in poskušajo preprečiti odhod. Do osamitvene tesnobe pa lahko pride tudi takrat, ko v dom pride nov ljubljenček, dojenček, nekateri psi postanejo občutljivejši z leti.

Osamitvena tesnoba pa ne izgine sama – z njo se je potrebno spopasti. Pes mora postati samozavestnejši in samostojnejši. Tega pa ga naučimo tako, da spremenimo  svoje obnašanje.

 

PRVI KORAK

Pes mora imeti svoj prostor, kjer je toplo in varno. To je lahko na primer na koncu sobe (npr v kotu), proč od vrat ter hodnikov. Ko ga zapustite, mora ostati na svojem mestu in vam ne sme ves čas slediti po hiši.
Začnite na način:

• ko se uleže na svoje ležišče, ga ignorirajte, hodite mimo njega, vendar ga niti ne poglejte ali spregovorite besede, potem prostor zapustite;
• če vam sledi, ga ignorirajte;
• počakajte, da se uleže, potem pa ignorirajte naprej;
• vsekakor ga ignorirajte, ko je pokonci. Pohvalite ga, ko ostane na svojem ležišču;
• vsakič podaljšujte čas, ko ga pustite samega.

 

DRUGI KORAK

Poskrbeti morate, da pes ni več občutljiv na »iztočnice odhoda« (npr.  se oblačite, ključi ipd.) Tega ga odvadite tako, da  se večkrat oblečete, pripravljate na odhod, pri tem pa pazite, da ne povzročate nobene »drame«. To ponovite tolikokrat, da psu ni več zanimivo. Lahko tudi spremenite rutino pred odhodom, da pes dejanj ne poveže takoj z vašim odhodom.

 

TRETJI KORAK

Svojemu psu z mirnim glasom povejte, da greste ven. Hrti so izjemno občutljivi na ton glasu. Če v vašem glasu ne bo zaznal tega, da vam je žal, ker greste, potem se tudi sam ne bo smilil samemu sebi.  Uporabljajte stavek kot:»Pridem kmalu«. Stavek ponovite samo enkrat.

Trenirajte odhod. Če je nemiren,  ga zapustite za nekaj sekund, potem  se vrnite, bodite sproščeni  in ne zmenite se zanj. To ponavljate, dokler kužek ni več vznemirjen, hkrati pa podaljšujte svojo odsotnost.

 

VEČ NAMIGOV

Treniranje splošne ubogljivosti je izrednega pomena, saj mora pes vedeti, da ste vi glavni . Če živite s partnerjem poskrbite, da ga nadvladata oba.

Sprehodite ga, nahranite ga, nato naj gre na svoje ležišče. Poskrbite, da se dovolj razgiba.

Včasih pa kužek še vedno  – kljub šolanju – grize in izloča. Za takšnega psa je potreben notranji pesjak. Vsekakor pa ga morate puščati odprtega, saj  so marsikateri psi klavstrofobični.

Dva psa sta načeloma funkcionirata boljše – sploh če je negotov pes skupaj s samozavestnejšim. Večina hrtov živi v parih. Pa še dela imate veliko manj kot z enim!

Še en paradoks: ko pridete domov, ignorirajte svojega psa.  Nekateri strokovnjaki pravijo, da je bolje, če psu daste čas, da se pomiri, preden ga pozdravite. To naj bi povečalo njihovo samozavest.  Vsekakor pa ne čakajte predolgo, saj se mora pes počutiti ljubljenega.

 

Psa ne puščajte samega dlje, kot je potrebno. 

 

Če psa še vedno ne morete pustiti samega, razmišljajte  o sprehajalcu  ali varuški.