HRTJI SVET

SLOVENIJE

Pomagamo hrtom v stiski!

Problematika hrtov

 

PROBLEMATIKA GALGOV IN PODENCOV V ŠPANIJI

 

Galgo in Podenco Ibicenco – lovca, ki živita in končata v bedi.

 


galg02V začetku 80-ih let prejšnjega stoletja in po vstopu Španije v Evropsko unijo (1986) se je ekonomski položaj v državi izboljšal in mnogo ljudi si je kupilo stare podeželske hiše s posestvi, podeželski ljudje pa so iskali možnost za izboljšanje svojega položaja. Ti skupini ljudi sta iz ljubezni do lova ponovno začeli vzrejati galge, obdržali pa sta tudi tradicijo obešanja psov ob koncu lovske sezone oziroma – v modernejši različici – prepustitev psov cesti ali zavetiščem, ki NISO podprta s strani države in so ponavadi v celoti odvisna od donacij dobrih ljudi. Tudi v 21. stoletju se kljub modernizaciji in napredku življenje lovskih galgov in podencov ibicencov ni bistveno spremenilo ali izboljšalo.

Večina lovskih psov v Španiji je vzrejena na pasjih farmah, kjer pogosto živijo v grozljivih higienskih razmerah, tako brez primerne zdravstvene oskrbe (niso cepljeni, tretirani proti zajedavcem, itd.) kot tudi primerne prehrane. Psi pogosto tudi niso tetovirani in mikročipirani, tako tudi o lastnikih ni nobene uradne identifikacije. Španski lovci, imenovani galguerosi, in cigani, imenovani gitano, svojih galgov in podencev ne tretirajo kot hišne ljubljenčke, ampak zgolj kot orodje za dosego njihovega cilja – zmago in denar!
Večinoma galguerosi in gitani svoje pse zadržujejo v kleteh, podzemnih bunkerjih, barakah, majhnih kletkah, privezane za drevo brez zatočišča. Pogosto so prostori, kjer jih zadržujejo, na izoliranih mestih, oddaljenih stran od ljudi in naselij. Pse obiskujejo enkrat do dvakrat tedensko, in če jih hranijo, jih hranijo z ostanki hrane, suhega kruha ali trupli piščancev. Največkrat pa so dobesedno sestradani.

Za namen lova začnejo pse uporabljati zelo hitro, največkrat že pri dopolnjenem enem letu starosti. Takšni psi pa so, ob vseh neustreznih bivalnih pogojih in neprimerni prehrani, že po eni sami lovni sezoni povsem iztrošeni in na koncu svojih življenjskih moči. V povprečju so zavrženi galgi in podenci stari dve ali tri leta, če je pes dober lovec, preživi pri lastniku dlje časa in ima več možnosti za nadaljevanje pasme, kljub temu pa le redki živijo z lastnikom do svojega osmega leta starosti. Ker je vzreja galgov tako “preprosta” in nenadzorovana, se njihovi lastniki po zaključeni lovski sezoni ne trudijo in ne obremenjujejo z ohranjanjem psov, ker vedo, da bodo do nove sezone zlahka dobili nove.
Lovska sezona v Španiji se začne septembra in traja do konca januarja. V tem času španski hrti služijo lovcem zgolj kot “orodje” za lov. Po končani sezoni lova jih zavržejo ali pokončajo na zelo nehumane načine. Domišljija, kako se znebiti psa, pri Špancih ne pozna meja. Pse pretepejo do smrti, vržejo v vodnjake, zastrupijo, uporabijo za tarče pri lovu ali v pasjih bojih, žive zažgejo,… Španska “tradicija” je, da pse ob koncu sezone obesijo. Pse, ki so bili dobri lovci, obesijo visoko na drevo, da hitro poginejo. Pri slabih lovcih, ki so lastniku prinesli sramoto in razočaranje, pa se poslužujejo tako imenovanega “piano play”. Neželene pse obesijo z dreves tako, da se s tačkami komajda dotikajo tal. Nebogljena žival stopica z ene tačke na drugo, v upanju da se bo rešila. Tako se duši ure in ure ali celo dneve.

 

galg01

 

Španske dobrodelne organizacije ocenjujejo, da je vsako leto ob koncu lovske sezone zavrženih okrog 50 tisoč lovskih psov. Koliko jih je dejansko, ne ve nihče! Psi, ki so rešeni in pripeljani v zavetišča, so bili največkrat prepuščeni cesti, privezani na tire, pretepeni, povoženi na cestah ali obešeni. Pogosto so na smrt shirani, z v kožo zažrtimi vrvmi in s polomljenimi kostmi, ter kažejo očitne znake travm zaradi pretepanja in mučenja. V zavetišču se znajdejo celo psice z legli in mladiči, starimi do treh mesecev.

Seveda tudi v Španiji obstajajo organizacije oz. prostovoljna društva za zaščito in pomoč živalim, ki aktivno pomagajo pri reševanju tega perečega problema, ob pomoči organizacij iz drugih držav Evrope. Takšno je tudi naše društvo, saj se trudimo poiskati nove in ljubeče domove zavrženim lovcem. Aktivno delujemo in se po svojih močeh trudimo pomagati tem psom bodisi z donacijami v gotovini, z zdravili, s hrano in ostalimi poslanimi potrebščinami. Tovrstne organizacije in društva so pomagale zgraditi ali dograditi veliko zavetišč, ki pa so še zmeraj prepolna zavrženih in rešenih psov, kljub temu, da je precejšnje število, še posebej hrtov, že našlo svoje ljubeče domove v mnogih evropskih državah, vključno s Slovenijo. Zelo tragično je tudi dejstvo, da premnogi rešeni psi tudi v zavetiščih niso na varnem. Še zmeraj je veliko vlomov v ta zavetišča, od koder ukradene pse ponovno prodajajo galguerosom, da jih le-ti ponovno izkoristijo za namen lova.*

 

Marsikdo se bo morda vprašal, ja, kaj pa naj počnem s hrtom, z lovcem ali s tekačem? Iščem vendar družinskega psa! …

 

Vsi mi, ki že živimo s posvojenimi galgi in podenci, lahko na to vprašanje odgovorimo le eno: “To so prekrasni in idealni družinski psi.” Predvsem so pa mirni, vdani, inteligentni in povsem nevsiljivi sostanovalci. Psi, ki redko lajajo in so močno navezani na ljudi, nežni in ljubeči, tudi do otrok. Agresija je zanje tuj pojem. Potrebujejo le priložnost, veliko časa, ljubezni in primerne posvojitelje, da ponovno zaživijo in zadihajo vse to kar se lepega dogaja okrog njih. V zameno boste dobili vdanega prijatelja!

*Vir: Brennan Beryl, From heaven to hell ~ The story of the galgo espanol

 

Značilnosti in opis pasme Španski hrt – Galgo Espanol

 

Značilnosti in opis pasme Ibiški pes – Podenco Ibicenco

 



PROBLEMATIKA GREYHOUNDOV NA IRSKEM IN V VELIKI BRITANIJI

 

Tek za življenje

Namen tekaške industrije je samo eden: DOBIČEK. Mogotci v samem vrhu tekaške industrije to dejstvo sicer vztrajno zanikajo in tekaško industrijo v javnosti predstavljajo idealizirano, a žal je sama realnost daleč stran od podobe, ki jo želijo prikazati. Nenadzorovano širjenje tekaške industrije v 20. stoletju je povzročilo ogromno število vzrejenih greyhoundov in s tem tudi smrt več kot 10.000 nekonkurenčnih hrtov letno. Prevladuje miselnost, da je njihova smrt sprejemljiva, če je le v korist dobička.

 

Zgodovina hrtjih dirk

 

grey1V preteklosti so bile stave na hrtje dirke in obiski tekem rezervirani le za višji družbeni sloj. A kmalu so hrtje dirke postale zelo popularne in takšen način zaslužkarstva se je razširil tudi med delovni razred, ki je množično obiskoval tekme in stavil na pse z upanjem na hiter zaslužek. Umetno vabo so prvič uporabili leta 1876 v angleškem kraju Hendon. Šest hrtov je moralo preteči 400 metrov dolgo ravno stezo in loviti umetno vabo. Ker pa hrti pri teku za umetno vabo niso dosegali željene hitrosti in s tem vidnejših rezultatov, se je ponovno uveljavila uporaba živih vab, umetna vaba pa je utonila v pozabo.

Tekaške steze, kot jih poznamo danes, izvirajo iz Amerike. Owen Patrick Smith iz Kalifornije, je leta 1925 izumil prvo mehansko vodeno umetno vabo in krožna dirkališča (ovale).

Tekaška industrija se je razvila v Angliji in tudi na Irskem, v Ameriki in v Avstraliji, v manjšem obsegu pa je prisotna tudi v Mehiki, Argentini, Čilu, Novi Zelandiji, Afriki, Pakistanu, Vietnamu, Španiji in na Portugalskem. V Angliji trenutno obratuje 27 tekaških stez z licenco in ena na Škotskem.

Nekaj dejstev o življenju tekaških greyhoundov:
• Večino dneva (od 18 pa tja do 23 ur) preživijo v svojih kletkah, ki so zelo majhne. Tako majhne, da se včasih hrt v njej ne more niti vzravnati ali pošteno obrniti. Običajno so lesene, kar še dodatno otežuje vzdrževanje higiene. Na tleh imajo običajno postlan razrezan časopisni papir ali celo kakšno tanko preprogo. Zgodi se tudi, da v kletko nastanijo celo po dva hrta skupaj in jima nadenejo nagobčnike, da ne bi prišlo do poškodb. Zaradi takšnih življenjskih razmer so velikokrat polni bolh in klopov.
• Za opravljanje potrebe jih 3-4 krat na dan v majhnih skupinah peljejo iz kletk.
• Hranijo jih z mehko hrano, zato so njihovi zobje običajno v slabem stanju, saj praktično nič ne grizejo. Ker zobje svoje funkcije ne opravljajo, tudi ni prisotnega samočiščenja.
• Greyhoundi so čustveni, družabni in občutljivi psi, na katere zelo vplivajo spremembe v njihovem okolju. Zaradi načina življenja in številnih transportov na tekme so podvrženi stresu, kar vpliva tudi na njihov imunski sistem, ki je oslabljen.
• Kadar se hrti pri treningu ali na tekmi poškodujejo, se jih običajno ne zdravi, ampak jih raje kar usmrtijo, saj bi njihovo zdravljenje lastnike preveč stalo. Manjše poškodbe, kot so zlomljeni ali amputirani prsti, zlomljene kosti v gležnju ter notranji in zunanji paraziti, pa ostanejo nezdravljene.
• Greyhounde se na tekme prevaža tudi v oddaljene kraje in ti transporti niso vedno njim prijazni. V poletnem času se velikokrat zgodi, da zaradi neprimernega transporta hrti prispejo na cilj popolnoma dehidrirani ali pa na poti celo doživijo toplotni šok, katerega posledica je največkrat tudi smrt.

Mladički se skotijo v večjih psarnah (lahko bi rekli kar farmah) hrtov in živijo v malo večjih kletkah, kjer jih socializirajo. Pri starosti treh mesecev dobijo tetovaže v obe ušesi, v eno uho tetovirajo njihov datum skotitve, v drugo pa zaporedno številko iz registra. Zelo hitro jih začnejo spodbujati k teku in kmalu jih seznanijo z mehansko umetno vabo in z lovom nanjo. Naučijo jih štartati iz štartnega boksa in tega, da jih pri teku ne smejo zamotiti drugi psi ali okolica. Celotno obdobje treninga traja dve leti, nato pa ocenijo, kateri izmed njih so resnično toliko perspektivni, da lahko pretečejo celotno progo brez distrakcij v zadovoljivem času. Le tisti dovolj hitri dobijo licenco za tek. Vsi ostali, ki so prepočasni ali poškodovani, so žal višek, ki je usmrčen ali zavržen, v najboljšem primeru pa posvojen.

Greyhounde vzrejajo v tako velikem številu, ker so le redki rojeni zmagovalci. Da ne bo pomote, vsi greyhoundi so hitri, a žal so zato tudi povprečni. Le tisti, ki izstopajo iz povprečja in presegajo rezultate drugih, to pomeni, da lahko prinašajo denar, so v očeh tekaške industrije vredni življenja, vsaj za nekaj časa…

 

Množična vzreja…. in kam potem izginejo?

 

Vzemimo primer Anglije in Irske. Letno je prijavljenih okrog 5.000 legel greyhoundov, 700 v Angliji, 4.300 na Irskem. Povprečno leglo šteje 8 mladičev, kar znese 40.000 novih greyhoundov na leto. Število greyhoundov, vpisanih v register, pa znaša le okrog 28.000 greyhoundov. To bi pomenilo, da je povprečno število mladičev na leglo le 5 do 6 greyhoundov in ne osem.

Kam izgine skoraj 12.000 mladičkov do tretjega meseca starosti?

Večina greyhoundov (75 %), ki tekmujejo v Angliji, prihaja iz Irske. V Angliji je trenutno 28 tekaških stez z licenco ter približno 20 tekaških stez brez licence, na Irskem pa obratuje okrog 20 stez. Da lahko hrti tekmujejo na tekaških stezah, potrebujejo licenco za tek. Licenco pridobi le okrog 11.000 greyhoundov letno. Od 28.000 greyhoundov vpisanih v register jih licenco pridobi manj kot polovica. Recimo, da jih na dirkalnih stezah brez licence tekmuje še 2.000, kar znese 13.000 greyhoundov.

Kje je teh 15.000 greyhoundov brez licence?

Čeprav se vsako leto upokoji okoli 10.000 greyhoundov z licenco, jih nov dom po končani karieri najde le približno 3.500. Ker pa se evidenca vodi zelo površno in brez pravega reda, najbrž tudi številka 3.500 ni realna. Sem so všteti le upokojeni hrti z licenco.

Če malo povzamemo številke: od letno skotenih 40.000 greyhoundov v Angliji in na Irskem licenco za tek pridobi le 10.000 hrtov. Letno imamo primanjkljaj 30.000 hrtov! Te številke veljajo le za Anglijo in Irsko, in kje so še vse ostale države?

 

grey2

Kaj se dogaja z njimi?

 

Mladičke, za katere ocenijo, da nimajo željenega potenciala, najverjetneje usmrtijo že pred tretjim mesecem starosti.
V prvih dveh letih hrtovega življenja, kolikor traja njihov trening, se veliko hrtov poškoduje ali pa že pred iztekom te dobe ocenijo, da niso dobičkonosni.

Hrti z licenco se prav tako lahko poškodujejo ali izkažejo za neperspektivne. Stalna praksa je, da huje poškodovane hrte usmrtijo kar na tekaški stezi, saj bi za njihovo zdravljenje morali nameniti preveč denarja.

Tudi hrtom, ki so dosegali izjemne rezultate, sčasoma začnejo pešati moči. Ko se to zgodi, niso več opevani zmagovalci, ampak le denarno breme za lastnika. Velikega števila hrtov se odkrižajo kar z usmrtitvijo, lahko jih zavržejo, do smrti pretepejo ali pohabijo (odrežejo ušesa, da ni mogoče izslediti lastnika). Nekateri trenerji naj bi imeli celo dogovore z veterinarskimi klinikami, da hrte pripeljejo k njim. Kaj se z njimi dogaja tam, lahko le predvidevamo.

Prevelika vzreja hrtov ima slab vpliv tudi na ostale pasme psov in mešance. Zaradi njihove množične vzreje jih ogromno potrebuje nov dom. Ko se odločimo za posvojitev hrta, ki so ga namenoma vzredili in zavrgli, mnogokrat za nov dom prikrajšamo kakšnega drugega brezdomnega psa.

Na tekmah je prepovedana uporaba žive vabe, kljub temu pa naj bi jo na treningih še vedno uporabljali, saj le žive živali izjemno vzpodbudijo hrtov nagon in povečajo njegovo željo po ulovu plena. S tem seveda pridobijo čim boljši rezultat, posledično pa tudi večji zaslužek.

Vse to ‘odstranjevanje’ hrtov se seveda ne beleži in je skrbno skrito pred javnostjo. Tekaška industrija še vedno vztrajno trdi, da je za tekmovalne hrte dobro poskrbljeno, da živijo v primernih življenjskih razmerah in da imajo vso potrebno veterinarsko oskrbo. Če pa pogledamo realno, vidimo, da to enostavno ni mogoče. Če v določeni ‘psarni’ in pri trenerju živi okrog 150 psov, so to enormni stroški. Večina denarja, ki ga greyhound prisluži z zmago, gre v lastnikov žep in ne za njegovo oskrbo. Lastnik hrta in skrbnik, ki hrta videva vsak dan, običajno nista ena in ista oseba. Zakaj tekaška industrija vztraja pri svoji verziji, si lahko preberete v poglavju Zaslužkarji.

 

grey3

 

Zaslužkarji – THE MONEY MAKERS

 

Samo v Angliji tekaška industrija peščici ljudi v njenem vrhu prinese okoli 2,5 milijard funtov letno!
Nekateri vodje tekaških stez, ki pobirajo stave, plačujejo prostovoljni prispevek, ki znaša 0,6 % od vseh prejetih stav, v British Greyhound Racing Fund, kar znaša okoli 11,24 milijonov funtov. Ker je ta prispevek prostovoljen, ga 17 % vodij tekaških stez sploh ne plačuje.

Neverjetno, a od tekaške industrije ima dobiček tudi angleška vlada, ki od vodij tekaških stez pobira davke na stave. Direkten dobiček od samih stav pa ji prinaša še družba Tote Bookmakers, ki je v lasti vlade in je ena izmed šestih največjih družb, ki posedujejo tekaške steze in pobirajo stave. V letu 2007 je družba Tote Bookmakers s pomočjo tekaške industrije vladi prinesla 19,4 milijonov funtov dobička! Zdaj vam je verjetno malo bolj jasno, zakaj vlada hrtjih stez še ni zaprla.

99 % vseh stav pobere Bookmakers Afternoon Betting Service (BAGS), ki tekme prenaša preko televizije (kot TV prodaja) in preko spleta. Na dan prenašajo okoli 70 tekem, kar pomeni, da mora samo za potrebe BAGS-a na teden tekmovati okoli 3000 greyhoundov. Edini namen prenosov teh tekem je dobiček!

Čeprav greyhoundi tej družbi prinašajo na milijone funtov, je za njih same zelo slabo poskrbljeno. Predstavljajo le sredstvo, ki lahko prinese denar in ne živo bitje. Kakor hitro niso več dobičkonosni, se jih enostavno zamenja z boljšimi. Odsluženi greyhoundi, ki so prinašali milijone, pa končajo na smetišču, so enostavno usmrčeni ali zavrženi. Le redki med njimi imajo to srečo, da lahko po končani karieri uživajo svoje življenje kot hišni ljubljenčki in kot člani družine.

 

Značilnosti in opis pasme Angleški hrt – Greyhound

 

Značilnosti in opis pasme Lurcher

 

 

Viri:
Branigan Cynthia – Adopting the racing greyhound, 3.izdaja (2003)
Greyhound action – Measuring the Massacre, fact sheet 2  (5. jan. 2012)
Greyhound action – Cruelty and the greyhound racing industry: some sample cases, fact sheet 7  (5. jan. 2012)
Greyhound action – Greyhound as companion animals, fact sheet 3  (5. jan. 2012)
Greyhound action – You bet they die, fact sheet 1
Greyhound board of Great Britain – History of greyhound racing(5. jan. 2012)
Greyt exploitations – Lack of welfare (5. jan. 2012)
Greyt exploitations – The money makers (5. jan. 2012)
Wikipedia – Greyhound racing (1. feb. 2012)