HRTJI SVET

SLOVENIJE

Pomagamo hrtom v stiski!

OBVEZNO BRANJE ZA MOREBITNE POSVOJITELJE!!!

»Ko naš posvojeni kuža postane pravi mali vražiček …«
(Nestrokovno razmišljanje lastnice psov o težavah, ki nam jih povzročajo naši ljubljenčki) ….

V društvu Hrtji svet Slovenije v zadnjem času opažamo, da se zanimanje za posvojitev hrta kljub trenutnemu perečemu kriznemu obdobju pravzaprav ne zmanjšuje – morda se celo nekoliko povečuje. Na žalost pa pri tem vedno več potencialnih posvojiteljev že na samem začetku posvojitvenega postopka izraža svoje posebne želje o videzu, velikosti, vedenjskih značilnostih hrta, njegovem karakterju itn. Seveda si vsi želimo, da bi bil naš izbrani hrt usklajene postave, atraktivne barve, umirjenega, a hkrati igrivega karakterja, da bi bil suveren in ne preveč plašen, prijazen do ljudi in ostalih živali …, pa vseeno se nam zdi, da je vse preveč tovrstnih želja povezanih s prevelikimi pričakovanji posvojiteljev in zahtevami, ki so daleč od osnovnega namena obstoja našega društva – da rešujemo in skrbimo za dobrobit hrtov pri nas in na tujem. Nekatere zahteve namreč ne segajo samo do meje »prijazen do drugih psov«, ampak celo do »ob agresivnosti drugega psa mora odreagirati suvereno, nekoliko zarenčati in mu postaviti meje«, prav tako nekateri potencialni posvojitelji želijo, da bi opis »sobno čist« vseboval tudi to, »da kuža ne menjuje dlake, ne oddaja vonja« itn. Zato na tem mestu poudarjamo, da sicer pozdravljamo vsako posvojitev hrta ali katerega koli drugega živega bitja, vendar pa se moramo prav vsi zavedati, da gre pri tem dejanju prvenstveno za reševanje živali in omogočanje, da ta nežna in prijazna živa bitja končno zaživijo tako, kot si zaslužijo, ne pa za zadovoljevanje naših lastnih čustvenih predstav o idealnem, morda celo usojenem psu, ali za nakup pasemskega psa po nizki ceni, ki je za nameček le za las višji od trenutno pri nas tako zelo priljubljenega whippeta, ki si ga v današnjih časih finančno sploh ne moremo privoščiti.

Kdo ve, morda te »visokoleteče« želje spodbujamo tudi sami, ko se pri opisih hrtov trudimo podati čim bolj natančen oris njihovih telesnih in karakternih značilnosti?! Zato se je dobro že na začetku zavedati, da so prav vsi psi, ki so na voljo za posvojitev pri našem društvu, pravzaprav psi s PRETEKLOSTJO – vsak s svojo bolj ali manj kruto življenjsko zgodbo, o kateri pa na žalost vemo bore malo. V zavetiščih sicer skušajo psa spremljati in prepoznati njegove značajske značilnosti, strahove, nagnjenja, vendar pa lahko ob prihodu v novo okolje kljub temu na dan privrejo vse posledice travm, strahov in mučenj, ki so jih ti psi utrpeli v svojem »prejšnjem« življenju. Pa naj vam torej na kratko predstavimo to njihovo »preteklo« življenje.

Greyhounde, velike angleške hrte, katerih pogled, vedenje in gibanje izražajo popolno, skoraj neopisljivo milino živega bitja, skušajo že od malega pretvoriti v njihovo grobo nasprotje – v neosebne, avtomatizirane tekaške stroje. Pri tem do skrajnosti izrabljajo tako njihov močan plenilski nagon kot izjemne fizične in hitrostne zmožnosti. V svojem tekmovalnem obdobju življenja pravzaprav sploh ne občutijo pristnega stika s človekom. Zakaj bi tega sploh spodbujali, ko pa je odtujeno, brezosebno stvar – goli športni rekvizit – kasneje veliko lažje trajno uničiti in zbrisati s svoje vesti. Ta nežna bitja živijo v tesnih in premajhnih kletkah, v katerih se ne morejo niti dobro zravnati, na dan imajo nekaj izhodov za opravljanje potrebe in obvezni trening teka za plišasto vabo. Včasih trening zamenja tekma na stadionu – lastniku za denar, psu za življenje … Po morebitni rešitvi pred usmrtitvijo ali bolečim životarjenjem v različnih raziskovalnih laboratorijih živijo v kletkah v zavetiščih in dolge mesece čakajo na svojo dokončno odrešitev – posvojitev in odhod »domov«. Nič kaj blesteče pasje življenje! Če so tega sploh deležni: od približno 40000 skotenih greyhoundov na leto se do odrasle dobe »životarjenja« dokoplje le četrtina, do novega življenja pa le borih 3500 (a te številke veljajo le za greyhounde z licenco, nihče pa ne ve, v kakšne višine segajo številke hrtov, ki niso bili nikoli vpisani v registre; ti izginjajo brez zadržkov, slabe vesti, saj pravzaprav niso nikoli obstajali …).

Lurcherji – mešanci med različnimi vrstami hrtov ali z neko delovno pasmo psa – ter galgi in podenci v Španiji delijo isto usodo. Uporabljajo jih predvsem za lov na nizko divjad, pri katerem pa na našo bolečo osuplost niti ne gre toliko za borbo za življenje, kot pa za pehanje za lažjo in hitrejšo smrt (»Dobro lovim – umrem hitro, lovim slabo – umiram dolgotrajno in skrajno boleče!«). Po koncu lovske sezone namreč vsi ti psi praviloma postanejo odvečno breme: pasje »podgane« je najbolje pokončati z lopatami, palicami … ali jim nameniti še hujšo usodo na železniških tirih, na drevesih, v zaprtih prostorih brez vode in hrane …, saj jih je na podeželju toliko, da lovci naslednje leto zlahka pridejo do novih. Ti psi celo življenje životarijo v jamah, hladnih in zanemarjenih prostorih, daleč od oči, še dlje od srca. Človek je vir njihove bolečine, premraženosti, lakote … In ko v zavetišča prispejo ti skrušeni dahavci in se po ogradi premikajo koščena telesa, njihova strta duša še dolgo nemo ždi tam nekje ob mrzlem zidu … Rešeni ponovno živijo v krdelni skupnosti, v kateri se odnosi oblikujejo v skladu z njihovo preteklo kruto življenjsko izkušnjo – močni preživijo, krhki omagajo. V zavetišču Scooby Medina je ponavadi najmanj 300 psov (pa še veliko drugih živali), za katere skrbi maloštevilna ekipa (lahko jih preštejemo na prste ene roke). Se vam zdi, da so ti psi vajeni življenja in sobivanja s človekom? Grozno se sliši, kajne?! In zakaj se potem tako zelo trudimo, da te že od malega zavržene pasje duše skušamo na vsak način rešiti, ko pa so dejansko brezupni primeri? Preprosto zato, ker nobeden od njih to ni! Hrti premorejo čudežno moč pozabljanja, neomadeževano vero v ljudi in nepredstavljivo življenjsko silo – veliko željo, bolje nujo po preživetju. Vse to jim omogoča, da vse težave, povezane s preteklim življenjem, kmalu pozabijo in zaživijo na novo, veselo in neobremenjeno. Vseeno pa je povsem napačno, če predpostavljamo, da bomo že s samo posvojitvijo in našo neskončno ljubeznijo do teh bitij ustvarili pogoje za njihovo trajno spreobrnitev v zadovoljnega in sproščenega psa. Sploh »mimo« pa je pričakovanje, da nam bodo samo zato, ker smo jih vzeli k sebi, hvaležni do konca življenja, »saj mu vendar delamo življenjsko uslugo in ga rešujemo trpke usode«. V pasjih glavah pač preprosto ne gre tako! Pa se skušajmo malce vživeti v njihovo kožo. Prav vsi naši rešeni prišleki so v svojem »prejšnjem« življenju, pa naj si bo v premajhnih kletkah ali v zapuščenih in mrzlih jamah ter kasneje v zavetiščnem okolju, izoblikovali svoj lastni način, kako v danih okoliščinah najlažje preživeti. Morda za nas ta način sploh ni sprejemljiv, lahko je celo zelo moteč, vendar pa je bil v tistem okolju zanje najustreznejši, saj jim je omogočil, če ne drugega, vsaj ohranitev golega življenja. In ko jih končno sprejmemo v svoje življenje, ki je zanje povsem tuje in zastrašujoče drugačno, pač ne vedo, da jim hočemo samo dobro, da bodo od tega trenutka na varnem, da jih ne bo nihče preganjal, pretepal itn. V njihovih glavah se tako kot vedno do tedaj prižge signal, ki mu lahko rečemo tudi nagon po preživetju … in kuža ponovno mrzlično išče najboljšo rešitev, možnost, da bi se obvaroval bolečin, trpljenja in najhujšega …, ali drugače, kako bi najlažje »prišel skozi«. Če imamo torej s svojim posvojenim hrtom v začetku sobivanja z njim težave in probleme, so zagotovo odraz njegovega začetnega nihanja med strahom, nezaupanjem in neprilagojenostjo na novo okolje na eni strani in prvim okušanjem umirjenega, varnega in srečnega življenja na drugi. Lahko seveda laično predvidevamo, da manj travmatizirani psi začetne težave lažje premostijo, se prepustijo toku lepšega življenja in začnejo zaupati človeku, psi s težjimi izkušnjami pa žal še nekaj časa stopicajo na mestu in se v novem življenju nikakor ne znajdejo …, vendar pa nas strokovna mnenja kinologov opozarjajo, da je tovrstno razmišljanje zmotno, saj je odprava različnih travm pri psih odvisna predvsem od njihove osebnosti in ne od »težine« njihovih življenjskih izkušenj. Lažje jih bo namreč prebrodil pes, ki je kot osebek stabilnejši. Vsekakor pa se že ob prvih težavah, ki se pojavijo po posvojitvi, pokaže lastnikova resnična ljubezen in pripadnost svojemu psu! Takrat mu preprosto moramo pomagati, ga počasi in strpno pripraviti, da bo svoje nekdanje vedenjske vzorce zapustil in oblikoval nove …

Vse preveč ljudi na posvojitev psa ali natančneje hrta gleda karseda romantično: »Radi bi pomagali enemu ubogemu kužku …, mu omogočili novo življenje …, neskončno ga bomo imeli radi …«, vendar pa se le redki zavedajo, da sta »nesebična pomoč« in »neizmerna ljubezen« le goli besedni zvezi, ki svoj precej visoko ovrednoteni pomen pridobita šele z dejanji, ki odražajo našo zavestno odločitev in trud, ki smo ga pripravljeni vložiti v pravkar posvojenega psa, da bi kasneje z njim ustvarili prijetno skupno življenje. Velikokrat se zgodi, da naša opozorila o veliki plašnosti, skrajnem nezaupanju hrta do ljudi, živali ali veliki travmatiziranosti itn. potencialni posvojitelji kar preslišijo ali pa se ne zavedajo trpke realnosti naših besed. Poleg tega pa se je resnično treba vprašati, ali gre pri tem res za nesebično pomoč, ko pa psa tako radi izbiramo po barvi, velikosti, starosti, vonju, odpadanju dlake itn. Da, vse to kaže na to, da morda vseeno nimamo pravih predstav o napornih prvih tednih skupnega življenja, o odrekanju, prilagajanju … Po mnenju kinologinje Alenke Spazzapan vse to – tako naša romantična sanjarjenja o magičnosti življenja z repkajočim prijateljem kot že omenjena prevelika pričakovanja posvojiteljev – izpričuje le žalostno dejstvo, da ljudje, kljub dolgi dobi tesnega sobivanja s psom, to živalsko vrsto resnično zelo slabo poznamo.

Pa se spomnimo, katere težave nam na začetku sobivanja s posvojenim hrtom, pa tudi kasneje, lahko zagrenijo življenje.

1Najbolj pogosta zagata je zagotovo začetno opravljanje potrebe v stanovanju. Seveda vemo, zakaj do tega prihaja: naš kuža je namreč prvič v življenju stopil v bivalni prostor človeka, naša dnevna rutina mu je tuja in če se je dolga leta življenja lahko olajšal tam, kjer je pač naneslo, zakaj ne bi tega počel tudi pri nas doma, še posebno, ker ga zunanje novo okolje plaši in je v njegovi glavi zagotovo nevarno in nepreverjeno. Teh psov v mladosti namreč niso navadili na sobno čistočo. Hrti dirkači in lovci so bili v svojem preteklem življenju zaradi načina nastanitve (v tesni kletki, zaprti lopi, jami …) pač primorani potrebo opravljali v svojem bivalnem prostoru. Na splošno pa so psi izredno čista bitja in tega dejansko ne želijo početi tam, kjer spijo ali jedo. Zato je »muhavost« opravljanja potrebe v stanovanju pri hrtih praviloma kratkotrajna in jo lahko ob razumevanju in odločnem NE poleg »dišečega« kupčka ali lužice na sredini dnevne sobe dokaj kmalu odpravimo. Ker pa smo lastniki posvojenih hrtov bogat vir izkušenj in prigod, naj omenim »svoj« primer tovrstne nadloge.

Moja galgica se je ob prihodu v novo življenje bala opravljati potrebo vpričo človeka. Nekateri galgueri (lovci) v Španiji namreč svoje pse grobo kaznujejo, če se polulajo ali pokakajo v njihovi prisotnosti. Ja, res je, neumnosti človeka ni videti konca! Rezultat tovrstnega trpinčenja pa se je v našem domu odražal takole: na eno- ali dvournem sprehodu zvečer nič, ponoči nič, zjutraj na sprehodu – nič, ko pa sem se vrnila popoldne iz službe, je bilo – vse … Rutina se je nato ponovila naslednjega dne, pa dan zatem itn. Ob vsem skupaj bi se lahko celo zabavali, a le, če pri tem ne pomislimo, kakšno ogromno trpljenje je za psičko bilo zadrževanje vode in blata po štiriindvajset ur na dan ali še več … Bi prostovoljci v španskem zavetišču to njeno »motnjo« lahko preverili? Upam, da se strinjate z menoj, da je to dejansko nemogoče v vse preštevilni populaciji prestrašenih psov v nepreglednih skupinskih ogradah. Z galgico sva težavo odpravljali dober mesec; takrat je izgledalo brezupno, sedaj pa te zadeve pred službo opraviva takole: »Ne nori po vrtu! Se mi mudi v službo. Pridi sem, rito dol in lulat!« In damica opravi to zelo hitro in brez problemov …

Ena najhujših motenj, pred katero trepetamo vsi novopečeni posvojitelji, je lajanje, cviljenje ali še huje uničevanje pohištva in stvari v času naše odsotnosti. Ja, t. i. ločitvene tesnobe pri psu se lastniki bojimo kot kuge. Kako tudi ne, ko pa so posledice močno vidne v našem stanovanju, ne nazadnje pa tudi na našem psihičnem počutju. Med službo se kar naenkrat primemo za glavo: »Le kaj mi pa sedaj grize doma?!« Pa imamo uničeno dopoldne ali kar cel dan v službi. In ob prihodu domov s strahom odpremo vrata … Na žalost je to motnja, pri kateri lastniki sami ne moremo veliko pomagati, saj nam praviloma primanjkuje znanja in izkušenj. Lahko bi vam tu dali nekaj koristnih napotkov, da moramo psa že od prvega dne privajati na samoto, da ne smemo delati »prevelikega cirkusa«, ko se odpravljamo v službo, mu za družbo omisliti kakšno plišasto igračko ali kost, ga pred odhodom od doma do dobra utruditi …, vendar pa so vsi ti nasveti samo »blažen žegen« pri tako pereči težavi, kot je ločitvena tesnoba. Najhuje pa je, da se ta ob nepravilnem lastnikovem pristopu do problema praviloma sčasoma samo še stopnjuje in v psihozo spravlja tako psa kot lastnika. Najlažja in enostavnejša rešitev je največkrat družba drugega hišnega psa. Pa si res vse družine želijo imeti dva psa? Lahko bi mu našli npr. varstvo, medtem ko nas ni. A priznati moramo, da je reševanje zadeve na tak način precej zapleteno in skoraj neizvedljivo, če moramo npr. samo skočiti v trgovino po sol ali sladkor. Zato je vsekakor najboljši nasvet ta, da se morate ob tovrstni motnji nujno posvetovati s strokovnjakom za vedenje psov.

O tej zares boleči težavi pri psih nam je nekaj svojih misli zaupala tudi kinologinja Alenka Spazzapan: »Ločitvena tesnoba ali anksioznost je psihološko stanje in nikakor ne disciplinski problem, zato mora biti vedno prepoznavana in odpravljana s strokovno pomočjo. Stres, ki mu je pes ob napadih anksioznosti izpostavljen, lahko resno in kvarno vpliva na njegovo zdravstveno stanje. Zato se je treba problema lotiti čim prej, torej že, ko samo posumimo, da gre za ločitveno tesnobo. Naj opozorim, da kreganje ali kaznovanje psa, ki je v takem stanju, nikakor ni dopustno, saj težavo samo še poslabša … Zmotno je prepričanje, da se ločitvena tesnoba pojavi izključno pri psih, ki so v preteklosti živeli v težkih življenjskih razmerah. Ta težava namreč ni odraz preteklih travm in se lahko pojavi tudi pri psu, ki ga kupimo oziroma dobimo iz nadstandardnih razmer, npr. tudi iz urejenih rodovniških legel. Kar pa se tiče hrtov, se je dobro zavedati dejstva, da so ti v večini primerov pred odhodom iz zavetišča živeli v tropu z drugimi psi, zato se ločitvena tesnoba pri njih večinoma odraža kot huda navezanost na drugega psa.«

Na splošno obstaja več vrst ločitvene tesnobe (npr. huda navezanost na človeka, prostor, na druge pse itn.); dovolimo strokovnjaku, da jo prepozna in za vašega psa pripravi program pravilnega ravnanja s psom in odpravljanja težav. Na žalost pa je lajšanje tega »trpečega stanja duha« pri psu dolgotrajen proces, ki zahteva ogromno potrpežljivosti, vztrajnosti in vsekakor dobrih živcev. Nikakor pa ni dobro, če samo upoštevamo nasvete svojih prijateljev, npr. da uporabimo kletko, v katero psa med našo odsotnostjo preprosto zapremo … Svojega pasjega ljubljenčka moramo namreč na kletko počasi in pravilno privajati, ne pa ga že prvi dan vanjo zapreti in oditi od doma. Morda bi bilo to do neke mere sprejemljivo (pozor! to ni nasvet) za greyhounde, ki so življenja v kletkah ponavadi vajeni od malega, nikakor pa to ni dopustno za galge, ki so celo življenje živeli na prostem. Pa pomislimo: psa, ki se počuti utesnjenega v našem stanovanju, za izboljšanje težav zapremo še – v manjšo kletko. Halo! Seveda je takšno ravnanje lahko pogubno za psa, ki se bo zagotovo spravil nad ogrodje kletke in se lahko tudi usodno poškodoval. Zatorej prosimo, da resnično stopite do dobrega strokovnjaka, saj je nujno, da se z ločitveno tesnobo pravilno spopadete. Povedati pa vam moramo, da čeprav je bilo tudi na »hrtji sceni« že nekaj primerov ločitvene tesnobe, pa nobeden od teh kužkov ni bil brezupen primer, sploh pa nobeden izmed njih zaradi tega kasneje ni izginil iz obličja sveta kot da ga nikoli ni bilo … Danes prav vsi živijo srečno in ljubljeno, bodisi pri svojih vztrajnih prvih posvojiteljih ali pa pri drugih, ki so temu psu dokončno uspešno pomagali. Kajti ločitvena tesnoba ni odraz njegove jeze, užaljenosti, naveličanosti ali nenaklonjenosti do nas, ampak izražanje njegove skrajne notranje stiske. Ta kuža dejansko nujno potrebuje našo pomoč. Zato je tudi povsem na mestu ustaljena besedna zveza, da »pes TRPI za ločitveno tesnobo«.

Naj omenim skrajni primer ločitvene tesnobe pri greyhoundu, ki je pred leti prišel v Slovenijo kot velika ljubezen svojega lastnika. Lahko si predstavljamo, kakšna sreča je ob njegovem prihodu prevevala novopečenega posvojitelja. Žal se skupno življenje ni izšlo: postavni hrtji lepotec je že v prvih dneh v nekaj urah samote dobesedno zgrizel in uničil celotno centralno napeljavo … Pri drugem lastniku se je spravil nad montažno predelno steno in iz nje potegnil električne žice. Na srečo je kuža tudi po tej dogodivščini ostal živ, vendar pa je znova zamenjal dom … In v tretjem – ostal za vedno. Ob vsej ljubezni, umirjenosti in ob brezpogojnem sprejemanju lastnice, predvsem pa ob opori, tj. tesnem sobivanju s še eno hišno ljubljenko se je prelevil v povsem neproblematičnega hrta, ki danes lahko ostaja doma tudi sam brez tovrstnih stanovanjskih predelav. In postal – naša Legenda: po svoji lepoti, nekoliko ukrivljenem nosu, unikatnih doživetjih in po umirjenem, ležernem karakterju … Prav neverjetno, a kuža, ki mu z grbe odpade breme strahu in stiske, se namreč zelo hitro prelevi v sproščenega, prešerno razigranega in prijetnega štirinožca.

Odločiti se moramo sami! Ali bomo prevzeli status nekdanjega lastnika psa, ki ga je zaznamovala strašna izkušnja življenja s psom, ki je trpel za ločitveno tesnobo, ali pa bomo srečni rešitelj svojega ljubljenčka, ki nam bo celo življenje vračal pozornost in pripadnost … Nikakor pa ni lahko. Zato dovolite, da navedem naslednji primer uničenega pohištva. Lastnica mešančka je njuno skupno »doživetje« opisala takole.

3Moj mešanček, ki je svoj stalni dom našel po odhodu iz zavetišča, je še sedaj neizmerno milo bitje. Že od prve minute, ko sva se zagledala, sem bila njegova edina zorna točka, edini smisel življenja. »Ne, ne boš šla sama na WC, ne bom meter od tebe, dotikal se te bom in te neumorno gledal do konca svojega življenja!« Pa sem kužka morala prej ali slej pustiti samega …, pa glej ga zlomka, včasih je mojo odsotnost očitno dobro prenesel (sodeč po neokrnjenem stanju stanovanja), včasih pa sem se ob prihodu domov prijela za glavo in obupano gledala zdaj psa, ki se mi je veselo (ja, kaj pa je?!) motal med nogami, zdaj popolnoma zgrižen dvosed v dnevni sobi … Seveda me je zgrabil popoln obup: »Kaj naj naredim s tem psom?« Niti razmišljati nisem hotela o tem, da bi ga vrnila v zavetišče, saj bi se od sramu udrla v zemljo, nanj sem se že zelo navezala, za povrh pa sem bila še prepričana, da bo kar umrl, če ga bom zapustila. Počutila sem se povsem ohromljena, saj nisem vedela, koga naj vprašam za nasvet. Ni se mi zdelo smiselno, da se z njim vpišem v pasjo šolo, saj »sedi, lezi, daj tačko« te zadeve sigurno ne bi rešilo. Pojma nisem imela, da v Sloveniji obstajajo strokovnjaki, ki odpravljajo nezaželeno vedenje pri psih. Uničevanje sedežne garniture, stolov, odej … sem sprejemala tipično kot večina lastnikov s tovrstnimi težavami: nemočno (izhoda iz pereče situacije nisem videla, sploh pa mi ni bilo jasno, zakaj včasih stvari grize, drugič pa ne), užaljeno (saj sem ga vendar rešila iz zavetišča in mu omogočila lepo življenje), jezno (dejstvo, da je npr. zgrizel mojo »udobnost«, medtem ko je njegov taburé ostal vedno nedotaknjen, seveda ni pomagalo); pomislila sem celo, da kuža noče biti več pri meni in mi to na tako destruktiven način dopoveduje. Počasi sva oba padala v psihozo, na kužku se je videlo, da je vedno bolj napet, bal se je trenutka, ko bom za seboj zaprla vrata, jaz pa sem med službo imela vedno pred očmi naslednji do tedaj še nedotaknjeni predmet, ki to ob moji vrnitvi domov ne bo več. Pa tako sem si želela psa! Potem pa čez nekaj napornih tednov – eureka! Sestra je pač enkrat, ko sem nemočno zmajevala z glavo, pripomnila, da se morda moj kuža boji teme, zato proti večeru, ko pade mrak, stvari grize, dopoldne pa ostaja vse nedotaknjeno. Naslednji dan navsezgodaj je bil v stanovanju že časovnik za lučko; že leta se ob večerih redno prižiga lučka, da kuža ni v temi, čeprav je ta tesnobnost pri mojem milem mešančku že zdavnaj popustila. Že zelo kmalu po »rešitvi problema« pa je – čudežno – nekdaj živčni in nepredvidljivi kuža postal nadvse zadovoljen in umirjen sopotnik v mojem življenju.

Opisani primer pasjega »bližnjega spoznavanja« s pohištvom sem navedla predvsem zato, da bi vsak lastnik o vzrokih za nezaželeno obnašanje svojega psa najprej dobro premislil, saj ima to lahko povsem enostaven vzrok, ki ga zlahka sami odpravite. Povsem napačno je, če že na samem začetku težav psa označimo za problematičnega, nepredvidljivega in nevrednega življenja z nami, saj je vzvodov za uničevanje pohištva lahko več. Kdo bi npr. pomislil, da lahko kužki stvarem v stanovanju obliko spreminjajo tudi zaradi zdravstvenih težav! Pa je tudi to možno. Posvetimo se naslednji zgodbi.

Na srečo nobeden od mojih kužkov ne trpi za ločitveno tesnobo, vseeno pa je moja galgica po osmih mesecih skupnega življenja zgrizla, kaj zgrizla, snedla! kos orientalske preproge. Šok ob prihodu iz službe je bil precej velik. Ste imeli že psa, ki bi svojo lakoto potešil z vašo ne prav poceni preprogo?! Sledilo je nekaj dni miru, nato pa so v prafaktorjih končale platnice knjige iz knjižnice. (Seveda ne kakšnega šund romana, ampak knjige tipa: »Veste, te knjige v naši knjižnici ne posojamo, a so nas poklicali iz vaše službe, da vam lahko zaupamo …« Ja, res me je skoraj zadela kap!) No, pa smo razglabljali, zakaj naša štirinožnica to počne, saj prve mesece glede tega ni bilo nobenih težav … In na srečo pogruntali. Naša damica si je zaplato tepiha in knjige privoščila le takrat, ko je zunaj zapadel sneg in prekril travo, ki jo je vsak dan na veliko grizljala na sprehodih … Zadevo je pojasnil en sam telefonski klic, v katerem je veterinarka pojasnila, da ima psička preveč kisline in z grizenjem stvari uravnava pH v svojem želodčku. Težavo smo doma tako zelo hitro rešili, na nekdanje zdravstvene težave naše galgice pa pač spominja zevajoča luknja v orientalski preprogi in nekaj evrov manj v denarnici za popravilo knjige.

Uničevanje pohištva torej ni vedno povezano z ločitveno tesnobo. Marsikateri lastniki moramo na žalost tudi priznati, da ima npr. huronsko cviljenje in tuljenje ob našem odhodu od doma pogosto osnovo v prevelikem razvajanju in precejšnji toleranci celotne družine do prikupnih muh našega repkajočega družinskega člana. Sploh takrat, ko se nezgode s pohištvom in glasnim najavljanjem naše odsotnosti začnejo pojavljati šele po nekaj mesecih skupnega življenja, moramo temeljito izprašati svojo vest in priznati, da to nezaželeno obnašanje pravzaprav spodbujamo sami. Pa smo spet pri tistem, kar zadnje čase v priljubljenih oddajah o psih pogosto slišimo: da smo za neljuba dejanja naših psov odgovorni lastniki sami.

In ko prebirate te vrstice, se vam je zagotovo utrnila misel: »Kaj pa mi je tega treba? Raje imam mir pri hiši in nobenega psa …« Velikokrat je prav strah, da bi se naša nova sedežna garnitura prej ali slej spremenila v franže ali pa bi si z glasnim laježem prislužili negodovanje svojih sosedov, vzrok, da v svoj dom ne sprejmemo pasjega sostanovalca – kljub temu, da si ga neizmerno želimo. No, tu pa vam lahko ponudimo rešilno bilko: morda bi v tem primeru resno razmislili o tem, da bi posvojili hrta iz začasnega skrbništva. Nekateri hrti – galgi – namreč iz različnih razlogov predčasno prispejo v Slovenijo, kjer jih nato začasne mame počasi in strpno pripravljajo na življenje s človekom. Začasna skrbništva poznamo tudi pri greyhoundih in lurcherjih, le da so ta praviloma v tujini. Prav vsa pa hrtom ponujajo močno oporo pri navajanju na nov način življenja. Verjemite, z začasniki ni prav nič narobe! To niso hrti, ki jih nihče noče, ker so grdi, neatraktivni, neprilagodljivi, prestari … Največkrat v svoj začasni dom prispejo zato, ker se v ogromnem krdelu psov v zavetiščih ne znajdejo najbolje. Zato jih prostovoljci odrešijo muk in jim poiščejo varno prebivališče. Morda bi bila najboljša oznaka za začasnike »psi, ki že vse znajo«, saj jih njihove začasne mame do odhoda v njihov stalni dom res naučijo vsega – sobivanja s človekom, življenja v stanovanju, dnevne rutine in rednih sprehodov, da ne smejo lulati po naših preprogah, uničevati zaves, čevljev … Naloga vseh nadomestnih mam, pa naj si bo to pri nas ali na tujem, je tudi preverjanje, če je kuža morda skrajno preplašen, napadalen do drugih psov ali mačk …, pa tudi, ali nemara ne trpi za ločitveno tesnobo. Pri posvojitvi psa, ki že nekaj časa živi pri začasni družini, večjih presenečenj pravzaprav ni. Poleg tega pa so zaradi dobre hrane, pozornosti in ustaljenega načina življenja že vizualno prelepi, z mehko in svetlečo dlako; ne nazadnje pa jih lahko spoznamo v živo in začutimo njihov utrip, pogled, nežnost, galantnost … Na začasnika tudi ni treba čakati nekaj mesecev, da prispe z Irske ali iz Španije; s seboj ga praktično lahko odpeljemo takoj. Si sploh lahko želimo več?!

 

… Lastnica jo je hotela potolažiti, jo malce spodbuditi z nasmehom, nežnim božanjem, z igračko … pa ni nič pomagalo. Psička se je tiščala v steno v kotu, z očmi je begala sem in tja, rep je imela nizko spodvit med zadnje noge, skoraj pod trebuh, glavo potisnjeno navzdol med lopatice, dolge, vitke noge so bile nekoliko pokrčene in so se šibile pod telesom, ki je neprestano drgetalo … »nevidna sem, ni me tu …«

Takole izgledajo prve ure s posvojenim hrtom, predvsem galgom ali podencem, v marsikaterem novem domu. Še posebej takrat, ko posvojimo telesno in psihično zelo trpinčenega psa, se moramo zavedati, da bo naš vložek v oblikovanje suverenega in zadovoljnega psa precej velik. Opisano vedenje nedvomno priča o tem, da je naš posvojeni ljubljenček doživel vsaj eno zares negativno in trpečo izkušnjo s človekom, verjetno pa so se te vrstile več let iz dneva v dan … Njegove zgodbe ne bomo nikoli izvedeli … je bil zanemarjen, podhranjen ali celo pretepen, obešen, s polomljenimi nogami … Te izkušnje so ponavadi precej trpkejše od tistih, ki jih srečamo pri »zavržnih psih v slovenskih zavetiščih«, saj je njihova telesna in duševna strtost odraz večletnega skrajno grobega načrtnega odnosa bivših lastnikov, pa tudi drugih ljudi, do teh na videz zelo krhkih živih bitij, ki je – na žalost in v obup mnogih prostovoljcev po celem svetu – že stoletja globoko ukoreninjen v kulturi španskega naroda.

4Vseeno pa veliko posvojiteljev poroča o nenavadno mirnem in prijetnem začetku skupnega bivanja … »kot da bi že od nekdaj bil/-a z nami, povsod nam sledi …, čudovito nam je skupaj«. Tovrstnih sporočil smo pri društvu seveda najbolj veseli, vendar pa je kljub temu prav, da bodoče posvojitelje pripravimo tudi na morebitne majave začetke z našim posvojenčkom, ki so za nove lastnike lahko precej žalostni … »toliko časa smo čakali na našo galgico, sedaj pa se je skoraj ne moremo dotakniti, stiska se v kot in samo čaka, da odidemo od nje …; kot da živi v svojem svetu – svetu strahov in bolečine …« Še posebej so na udaru predstavniki moškega spola, do katerih imajo predvsem galgi in podenci precej zadržkov. Ti lahko trajajo tudi več mesecev ali še dlje, preden se preplašeni hrt dokončno odloči, da bo nežnosti sprejemal tudi od moškega predstavnika družine. Pa predstavimo skrajni primer prestrašenega posvojenega hrta v Sloveniji. Recimo mu M. kot Medenko.

Španska zgodba našega M. je še po treh letih bivanja v Sloveniji zavita v temo. Ve se samo, da se je nekega dne v vrtnarijo na robu mesta zatekel suhljati, sestradani galgo s številnimi drobnimi ranicami po telesu. Čeprav je očitno nujno potreboval pomoč, se je vsakemu kontaktu z ljudmi na vso moč upiral in v ne preveč velikem zagrajenem prostoru so tega skoraj onemoglega, pa vendar še vedno izredno močnega in vztrajnega galga lovili cele tri dni, dokler ga niso končno grobo in na silo onesposobili ter odpeljali v zavetišče. Po njegovem z ranami »križanem« kožuhu in vsakokratni burni reakciji do drugih hrtov so predvidevali, da so ga v preteklosti uporabljali kot vabo v pasjih bojih … Seveda gre tudi tu za zgodbo s srečnim koncem, vendar pa je bila tako za galga kot njegove nove lastnike v Sloveniji pot do srečnega in usklajenega sobivanja dolga in trnova. Zanemarljiv je podatek, da galgo ni bil posvojen prek našega društva, pomembnejše je dejstvo, da družine na tako ekstremno travmatiziranega in panično preplašenega psa ni nihče pripravil. Kuža je bil ob prihodu v nov dom popolnoma neodziven, bal se je zaprtih prostorov in odklanjal je vsakršen stik s človekom. Po vsem sodeč je bil še vedno v enakem psihičnem stanju kot ob ulovu pred nekaj meseci v španski vrtnariji – vrtel se je v začaranem krogu strahov in skrajne zaprtosti do ljudi. Družina se je z novim družinskim članom, ki to pravzaprav sploh ni hotel biti, spopadala čisto sama, pri tem pa ne pozabimo, da so bili glede izredne plašnosti hrtov povsem brez izkušenj. Na prihajajoče velike težave je opozarjal že njegov prihod k hiši. Kuža se je sprva na vse kriplje upiral, da bi skočil iz avtomobila; ko jim je ta prvi podvig končno uspel, pa se je prikazala naslednja velika prepreka … Posvojeni hrt je svojo vztrajnost pokazal tudi pred hišnimi vrati, saj se je odločil, da praga nikakor ne bo prestopil. Vse skupaj bi vsem prisotnim ostalo kot zanimiv in kratkotrajen spomin, če se ne bi ta navidezna trma, v resnici pa neobvladljivi strah, ki je pri tem galgu zaobjel njegovega duha in telo, ponavljala skoraj celih šest mesecev – ob vsaki vrnitvi s sprehoda, bežnega skoka ven za opravljanje potrebe itn. Vsakič je povabilo v hišo trajalo po 30 do 40 minut, preden so kužka s skupnimi močmi končno potisnili skozi vrata. Tam pa si je izbral tri prostore, v katerih se je počutil varnega in se je v njih prosto gibal, vsi ostali pa so več kot leto dni ostali zanj popoln tabu. Hrti so radovedna živa bitja, a M. življenje pravzaprav ni zanimalo. Vsaj tako ne, da bi sobivanje olajšal sebi in svojim sotrpinom v hiši. In bog varuj, da je zunaj zapihala burja, polkna so zaropotala …, preganjana žival pa je skakala po pohištvu, oknih, praskala in hotela uiti na plan. Glava družine se ga absolutno ni smel dotakniti, saj je brezglavo bežal pred njim … Na sprehodih ni bilo nič bolje: vsak šum ali nenaden gib je M. pognal v brezumje; zaradi lista, ki je zašelestel pod nogami, se je tedaj že trideset kilogramski hrt trgal s povodca celih pet minut. In se mu je parkrat celo uspelo izmuzniti iz ovratnice, čeprav je bila karseda tesno zategnjena. Na srečo se je osvobojeni kuža čez nekaj časa sam prikazal na domačem pragu (morda je prav v tem dejanju zaslutiti prvo upanje, prvo znamenje, da je družino kljub vsemu vzel za svojo in da se bo kuža z ukradenim otroštvom počasi začel čustveno razvijati). Vseeno pa so ga v hišo zopet težko spravili. Potrebno je bilo tudi po več ur moledovanja, dobesedno klečanja pred vrati, vabljenja, da se je M. končno sprijaznil (kdo ve, morda ga je k temu pripravil tudi prazen želodček) in vstopil v hišo. Zato sta bila v prvih osmih mesecih na sprehodih nujna dva povodca … Kljub vsemu pa sta vztrajnost in mirnost celotne družine končno rodili sadove; M. je sčasoma postajal v vedenju in odnosu do njih vedno bolj domač, začenjal se je razposajeno igrati, umirjati svojo razrvano dušo in z veseljem sprejemati ljudi (tudi na sprehodih, saj ga npr. palice sedaj sploh ne motijo več, vesel je celo tujcev, ki ga želijo pobožati). Ko pa se mu je čez dve leti pridružila še, tokrat odločna in karakterno stabilna, galga (čeprav je bila družina vse do njenega prihoda na trnih, če se morda tudi tokrat ne podajajo na dolgotrajno in naporno pot rehabilitacije trpečega hrtjega bitja), je bila zmaga zagotovljena. M. je dobil svojo trdno življenjsko oporo in za njegovo dokončno okrevanje po težkem življenju v Španiji ni bilo več preprek. Po treh letih je končno uravnotežen, vesel in razigran družinski član.

Se niste ob branju te zgodbe poglobili vase in vprašali: »Pa bi jaz to sploh zmogel?« Sama sem se večkrat. In roko na srce, mnogi med nami bi obupali. Še dobro, da nam je sreča toliko naklonjena, da včasih posebne hrtke dodeli pravim družinam. A tem srečnim naključjem se vsaj v našem društvu karseda izogibamo, saj ob vsakem namigu iz zavetišč, da posamezni hrt potrebuje poseben »tretma«, takoj reagiramo in zanj iščemo izkušene posvojitelje, po možnosti z že enim stabilnim predstavnikom hrtje družine. Nikoli, prav nikoli pa bodočim posvojiteljem ne zamolčimo hrtovega realnega duševnega in telesnega stanja. Posvojitelji »težavnih« hrtov se tako zavestno odločijo, da bodo v svoj dom sprejeli hrtka, s katerim bo v začetnem, ne tako kratkem obdobju, več odgovornega in potrpežljivega dela.

Tudi sicer je za vse pasme hrtov značilna nagnjenost k izredni plašnosti. In kako se ta na naših hrtih izraža? Iz ustaljenega »tira« jih lahko vrže že neobičajen zvok, pisk, hrupen promet, hiter gib mimoidočega, celo njegova prevelika navdušenost nad prelepim predstavnikom pasme, vrečka ali košček papirja, ki frli po zraku, močan veter, pok petarde … ali pa nam je vzrok nenadnega stresa pri hrtu povsem neznan. Naš kuža začne nenadoma vleči, se trgati s povodca, bega okoli nas …, v milejši obliki pa se njegova stiska kaže v skrivanju za našimi nogami, v tresenju celotnega života, spodvitem repu itn. Tudi dom je lahko vir mnogih hrtjih stisk: od preglasnega radijskega ali televizijskega sprejemnika, neločljivih zvokov, ki prodirajo skozi stene v naše stanovanje; nekateri si na začetku sploh ne upajo stopiti zvečer na plano – v temo … Zbega jih lahko že jezen ali močnejši ton našega govora, zamah z roko, da najbolj uporabnega pripomočka za čistočo v stanovanju sploh ne omenjamo – zloglasne tete metle, ki našega hrta požene v skakanje z enega kosa pohištva na drugi ali v skrivanje pod mizo, stoli itn. In seveda je potrebno veliko potrpežljivosti, razumevanja in še posebej mirnih živcev celotne družine, da nam takle hrtek začne zaupati, da se trgne iz onemelega čustvenega stanja in zaživi polno življenje … Čeprav je njegova preplašenost doma lahko precej neprijetna, še posebej, če tako stanje traja daljše obdobje, pa prava nevarnost zaradi njegove velike plašnosti preti na sprehodih, ko nam lahko hrt v pičli sekundi nepazljivosti v svoji neobvladljivi razburjenosti, ki jo še izkušeni lastniki hrtov stežka predvidimo, kaj šele novopečeni posvojitelji, iztrže povodec iz rok ali pa svojo ozko glavico potegne iz le za las premalo zategnjene ovratnice. Njihov trzljaj, njihov poteg je nenaden, nepredstavljivo močan in brezglav … In takrat lahko pride do pogubnih posledic, ki se v boleč spomin vtisnejo tako lastniku kot celotni hrtji skupnosti v Sloveniji. Hrti namreč tedaj dobesedno izgubijo svojo razsodnost, se vrtoglavo poženejo v beg, v katerem razvijejo izredno hitrost, in drvijo čez drn in strn, ne glede na vse nevarnosti, ki jim pretijo v urbanem svetu. In čeprav se pri hrtih poleg njihove značilne telesne silhuete navdušujemo tudi nad njihovo vratolomno hitrostjo, pa se moramo prav vsi posvojitelji zavedati, da je ta v kombinaciji z veliko plašnostjo njihov preteči sovražnik ne samo v začetnem obdobju prilagajanja, ampak skozi celotno hrtovo življenje. Opravičevanje in zagovarjanje spuščanja hrtov s povodca, češ »… da ga s svojim onemogočanjem prostega gibanja dejansko mučimo, da na ta način ni srečen …, svojega hrta že poznamo …«, prav v primeru pobegov zaradi preplaha seveda ni in nikoli ne bo na mestu. Na žalost je le dokaz naše skrajne sebičnosti, ker se nam ne da ali pa nimamo časa, da bi s svojim hrtom odšli do varno zagrajenega prostora, kjer bi se svoje »sreče« dodobra naužil. Hrtu smo dolžni omogočiti srečno, razgibano, predvsem pa varno in dolgo »drugo« življenje, saj si je to s trpljenjem v »prvem« zagotovo prislužil …, ne nazadnje pa moramo za njegovo varnost skrbeti tudi iz spoštovanja do vseh prostovoljcev po celem svetu, ki se s svojim delom, odrekanjem, denarjem in časom neumorno trudijo, da bi te pse rešili gotove smrti, pa tudi kot zahvalo do nepregledne vrste donatorjev, ki nam omogočajo, da zdravega pasemskega psa dobimo z vsemi predpisanimi zdravstvenimi cepljenji in pregledi za minimalno posvojnino – brez stroškov prevoza iz oddaljene države.
In če kljub branju teh vrstic še vedno mislite, da se vam kaj takega ne more zgoditi, saj vaš hrt res ni tako zelo plašen, pa naj vas opomnimo, da lahko hrt »ubeži« tudi po srnini sledi in vonju ter se potem ne zna več vrniti na izhodiščno mesto … Da o tem, da imajo hrti zelo tanko kožo, ki se zlahka razpara že ob naletu v ne preveč grobo grmovje, niti ne govorimo. Lastniki moramo na njihovo skoraj prosojno kožo pravzaprav kar naprej misliti, saj se zlahka zgodi, da imamo svojega ljubljenčka kar naenkrat vsega v praskah … Paziti moramo celo pri njihovi skupni igri, saj se zelo radi ščipajo med seboj. »Meni nič, tebi nič … te bom malo poščipal, če te ulovim.« Zato se ne čudite, če kdaj na igriščih vidite skupino dirjajočih hrtov in vsi nosijo nagobčnike. Bolje preprečiti, kot pa (drago) zdraviti!

In kaj storiti, če je za našim hrtom »ostala samo namišljena črta«? Menda je jasno vsem, da za njim nikakor ni smiselno teči, saj hrti razvijejo hitrosti od 50 km na uro in več. Najprej je nujno, da na mestu prebega pustite kos svojega oblačila za vsak slučaj, če bi se hrt kasneje vrnil na isto mesto …, nato pa urno stecite proti domu, kdo ve! morda se je usmeril tja, kjer se počuti najbolj varnega … Če se prvi – najenostavnejši – poskus najdbe izjalovi, je potrebno brez odlašanja vzpostaviti stik z društvom in drugimi imetniki hrtov, saj je znano, da se hrta najlažje najde/ulovi s pomočjo drugega vitkega dolgonožca. Prav ponosni smo na to, da znamo zelo na hitro strniti svoje vrste in lastnikom ubežnikov priskočiti na pomoč. Obvestiti je potrebno tudi vsa sredstva javnega obveščanja, saj je pomoč slučajnih očividcev zaradi hrtovega hitrega premikanja in posledično velikih razdalj vedno neprecenljiva. Facebook, plakati, sporočanje prek mobilnih telefonov je pri tem skrajno zaželeno in pripomore k srečnemu razpletu neljube situacije. Predvsem pa naj vam že sedaj vcepimo v glavo, da res nikoli, prav nikoli hrtove usode ne prepustite cesti preprosto samo zaradi sramu oz. ker bi vam bilo tako zelo neprijetno priznati svojo nepazljivost, napako. Vedno prosite za pomoč!

Na koncu razmišljanja o izredni plašnosti hrtov posebej omenimo podence – ibiške in andaluzijske – pse, ki so v Sloveniji prepoznavni in opazni že zaradi svoje unikatne belo-oranžne podobe, z ošiljenimi ušeski in nekoliko daljšo valovito dlako, lastnike pa razveseljujejo s svojo energičnostjo, prešernostjo, navihanostjo in neustavljivo energijo. So resnično posebni psi za posebne ljudi … Na tem mestu pa jih omenjamo zato, ker zanje še posebej velja, da je njihova karakterna pasemska značilnost izredna plašnost in velika nezaupljivost do tujcev – četudi to že zdavnaj niso več. Če torej posvojite podenca, morate računati na to, da boste kot del svoje osebnosti in komuniciranja z okoljem sprejeli tudi njegovo zadržano naturo do drugih ljudi. In se zavedati, da njihova radovednost in iznajdljivost ne poznata meja: podencu je skočiti čez visoko ograjo mačji kašelj, preplezati jo pa še bolj zanimivo …

 

No, pa smo že pri najbolj nehvaležni temi – morebitni agresivnosti hrtov do drugih psov (nehrtov). Pravzaprav bi morala to najlažje opisati, saj je znano, da so hrti na splošno izredno miroljubni in nadvse nežni psi, ki so do drugih štirinožcev prijazni in spravljivi. Življenje s hrtom je praviloma prava poezija, če z umirjenostjo, uravnoteženostjo svojemu štirinožcu vlivamo občutek varnosti in stabilnosti. Vendar pa na tem mestu pač opisujemo težave, na katere lahko ali pa tudi ne naletimo ob posvojitvi našega kosmatega ljubljenčka, zato je prav, da tudi glede agresivnosti navedemo nekaj skrajnih primerov tega neljubega pasjega vedenja.

Če primerjamo greyhounde in galge, lahko zatrdimo, da so prvi izredno mirni, preudarni predstavniki raznovrstne hrtje palete. Pri srečanju z drugimi psi oddajajo izjemno spokojno energijo, ki morebitne spore in objestnost drugega v kali zatre. So tihi, preudarni »modreci«. Kar se drugih psov tiče, imajo greyhoundi morda, ni pa nujno, slabo točko ali skušnjavo predvsem do razigranih majhnih kužkov, dolgodlakih kodrežev, po možnosti svetle barve, ki nekdanje tekaške šampione spominjajo na vabo, s katero so jih na treningih vabili v neskončni dir … Zato vas tu prav tako kot na predposvojitvenih obiskih opozarjamo, da je pri srečanju s tovrstnimi kužki vsaj v začetnem obdobju potrebna previdnost in odgovornost, saj si seveda ne želimo, da bi prišlo do kakšne neljube nesreče, ki bi do skrajnosti spremenila naš odnos do našega, do tedaj v vseh pogledih oboževanega, ljubljenčka in bi nanj začeli gledati s povsem drugimi očmi … Ko pa se »nabildano« telo greyhounda v udobnem in ljubečem domu po nekaj mesecih končno sprosti in hrtji fant ali dekle ugotovi, da se mu ni treba več pehati za umetno ali živo vabo, ta njihova zamerljivost do drobnih »naježenih« kužkov praviloma počasi izzveni. Dejstvo je, da ga v novem domu nihče več ne spodbuja k lovu na plen, zato se njegovo plenilsko vedenje v nadzorovanem okolju sčasoma omili, preoblikuje in do neke mere desenzibilizira. Kar pa nam pri reguliranju morebitne greyhoundove nestrpnosti do miniaturnih pasem psov, ne nazadnje pa morda tudi do drugih predstavnikov pasje populacije (npr. pri samicah do drugega nepridiprava ženskega spola), nesporno pomaga, je na eni strani njegov spravljiv in umirjen značaj, na drugi pa stroga natreniranost iz tekaškega obdobja, saj je navajen, da se v hipu podredi lastnikovemu vodenju, če mu le ta zna pokazati, da je to zanj nesprejemljivo obnašanje.

Za razliko od greyhoundov, ki so bili že od malega deležni načrtne vzgoje, pa je bila večina galgov vse svoje življenje prepuščena sami sebi in svoji izvirnosti, kako preživeti v težkih razmerah v zanemarjenih kotlinah, brez hrane in mirnega zavetja. Izoblikovali so svoj poseben način obnašanja do drugih psov, ki po eni strani izžareva osnovno premiso njihovega značaja – plašnost, dominantnost, izredno občutljivost, iznajdljivost, nezaupljivost, umirjenost, prilagodljivost itn., po drugi pa, pa naj zveni še tako klišejsko, njihovo burno špansko naturo, saj so le na ta način uspeli najti svoje mesto v krdelu ali na mestnih ulicah. Ko taki samorastniški rešenčki pridejo v naš dom, bodo do drugih psov uveljavljali svoj ustaljeni vzorec obnašanja, ki nas bo lahko že od prvega dne navduševal, saj bodo sprehodi z našim ljubljenim hrtom mirni, dobrovoljni in suvereni do vseh psov (in priznati moramo, da je takšnih galgov v naši sredi resnično velika večina) ali pa nas bo vsaj v začetnem obdobju njihov način komuniciranja v pasji družbi spravljal v obup, saj bo po vsej verjetnosti kmalu prišel v neskladje z običajnimi normami urbanega druženja psov in njihovih lastnikov. Dejstvo je, da mnoge lastnike galgov nadvse navdušuje njihov »razburkani« karakter – na eni strani njihova skrajna nežnost, mirnost in crkljivost, ki »včasih celo prerašča mero dobrega okusa«, v varnem zavetju doma in na drugi strani njihovo vihravo, energično gibanje na planem, ko jim duša in srce družno zaplapolata; tedaj ni več spon, tegob, strahov, je en sam dir, svoboda, sreča … Žal pa se njihova »vročekrvnost« včasih tudi rada poteši z burnim sprejemanjem drugih psov.

Uf, naša hrtica! Ta pa zna! Ob srečanju z neznanim kužkom, ki je za njen okus le malce preveč razigran ali energičen, smo priča vratolomnim skokom, vreščanju in grizenju povodca … Frajlico le stežka umirimo, čeprav bi npr. spuščena naredila le dva ali tri »speedy« kroge okoli nepridiprava, da bi se mu od hitrosti malo zameglilo pred očmi in bi bil spor nemudoma in za vedno končan … A ker smo damico sprejeli v svoje življenje in zanjo skrbimo, da je vsak dan sita in zadovoljna, menimo, da se pač mora prilagoditi normam urbanega sveta in se naučiti tudi na povodcu mirno hoditi mimo znanih/neznanih, velikih/majhnih, razigranih/umirjenih psov. Včasih smo njeno obnašanje obrnili na šalo, »da je povsem jasno, zakaj ji je bilo v prejšnjem življenju ime Farruca« (tj. vrsta glasbe za flamenko), a nezveneče ime smo ob prihodu zamenjali in je sedaj »preudarna boginja iz grške mitologije«. In čeprav smo čakali, da bo končno nehala plesati flamenko in se bo naše skupno življenje zlilo v umirjeni dunajski valček, se to ni hotelo zgoditi samo od sebe. Punca je sicer še vedno plašna, vseeno pa je na sprehodih karseda vročekrvna. Ne nazadnje pa je svojo »gajstnost« dokazala že v Španiji, ko je svoj nesrečni dom sama od sebe zapustila in si skreirala novo usodo … Ko nekaj mesecev ni bilo izboljšanja, smo se sprijaznili s spoznanjem, da potrebujemo strokovno pomoč.

Verjamem, da se mnogi lastniki hrtov z mojimi zgornjimi trditvami o spravljivem karakterju greyhoundov in energičnosti, nepredvidljivosti galgov ne strinjate, saj je morda vaša izkušnja z enim ali drugim ali pa kar z obema v pravem nasprotju z mojim opisom. In imate prav! Prav vsak pes, pa tudi hrt je osebek zase, vsak ima svojo življenjsko izkušnjo, svoje specifično okolje, svoj karakter … Naši hrti so namreč na moč različni in dejstvo je, da je treba z zelo plašnim psom postopati povsem drugače kot npr. z dominantnim in samozavestnim, saj lahko naredimo nepopravljivo škodo tako v zdravstvenem smislu psa, kot v odnosu lastnik/pes. Zato vam na tem mestu ne bomo svetovati, kako odpraviti eno ali drugo nezaželeno obnašanje pri vašem psu. Vseeno pa vam bomo dali zelo dober nasvet, pravzaprav najboljši – čim prej se oglasite na svetovanju pri dobrem strokovnjaku za pasje vedenje, saj vam bo ta pozorno prisluhnil, ocenil vedenje tako vašega psa kot vas in vam svetoval, kako to pasjo »bučo« končno prepričati, da je strahov, dominantnosti, vihravosti … za vedno dovolj in da vam končno lahko zaupa, da boste vse neljube, nepredvidene situacije na sprehodih vi sami uspešno in zadovoljivo rešili. Ali drugače, naučili vas bodo, kako pri vašem kužku uveljaviti tisto, kar ste vi sicer mislili, da ste, pa v resnici niste bili – namreč da boste vi »capo di banda«! Seveda je poanto o zaupanju med psom in njegovim človekom pogosto lahko pojasniti, vseeno pa nam je lastnikom tovrstno skladje med nami in našim psom velikokrat zelo težko ustvariti. Po mnenju priznane kinologinje imamo vsi lastniki hrtov eno veliko napako – svoje hrte namreč ne sprejemamo kot pse (ko pa so tako nežni, mili, nekoliko potegnjeni vase), ampak kot naše sorodne duše – pomanjšane človečke, ki z nami delijo ista čustva, predstave in razmišljanja … In tu dejansko nastopi težava, saj želijo naši ljubi »otročki« živeti po pasje in se tako tudi obnašati … (»Z eno samo izjemo – poležavanja na kavču, seveda!«) Zato vam svetujemo, da se k strokovnjaku odpravite odprtega uma, pripravljeni sprejeti in udejanjati vse njegove napotke in požreti tudi kritike, tipa … vaši psi se »rihtajo« po svoje, vi pa samo opazujete, kaj bo iz tega nastalo!!! Časi, ko so bili za vse negativne dogodivščine pri hiši krivi naši »grozni« kosmatinci, so namreč že zdavnaj mimo … Za prav vsako vedenje našega psa smo odgovorni lastniki sami. Pa smo spet vsega mi krivi, kajne?! Na žalost, tudi tega, če se vedenje našega psa kljub strokovni pomoči ne izboljšuje.

In nikar ne mislite, da boste na svetovanju pri kinologu osamljeni … Veliko lastnikov ima namreč težave in probleme s svojim psom in ne samo tisti, ki smo posvojili rešenčka z »nepredvidljivimi« travmami iz prejšnjega življenja. Dejstvo je, da vedno več ljudi s svojim psom ravna »po človeško«, ta pa pravzaprav sploh ne razume, kaj želimo od njega. Zato se odpravljanje travm v večini primerov precej zavleče, dlje, kot bi bilo npr. potrebno, če bi takoj poiskali ustrezno strokovno pomoč. In naj vas potolažimo: v pasji posvetovalnici ne boste pustili vseh svojih prihrankov. Že ena sama ura z nekom, ki se spozna na pasje vedenje, lahko odločilno spremeni naš odnos s kosmatinčkom in popravi vedenje, nad katerim smo obupovali dolge mesece in ga s svojimi napačnimi postopki celo poslabševali.

A. je prelepa, veličastna hrtja silhueta! Samozavesten in postaven galgo z nedvomno nekaj greyhoundovske krvi. Prava paša za oči vseh ljubiteljev hrtov. Želite še kaj več? Človek bi že po kratkem razmisleku dejal, da ne. Pa vendar … Fant je na španskem podeželju živel iz dneva v dan, dobil za jesti ali pa tudi ne, bil na toplem ali hladnem; sam se je boril za svojo varnost in se ubranil vseh klateških psov … Prišel je v Slovenijo k neizmerno prijetnemu, nežnemu in ljubečemu dekletu … in se še naprej želel po svoji stari navadi zaleteti prav v vsakega psa, ki mu je stopil na pot. Seveda mu dekle tega ni dovolilo. Pa je A. že stotič ali dvestotič vzel usodo v svoje »roke« in se v obrambni ihti svoji lastnici kar konkretno postavil po robu; pa naslednjič spet, pa še enkrat in tako naprej, da je sčasoma vse skupaj postalo že prav poseben ritual. Uf! Zakaj pa vam o tem pišemo?! Da vas prepričamo, da so hrti nevarni svojim lastnikom? Ne, zagotovo ne! – Zopet vam namreč predstavljamo skrajni primer nezaželenega vedenja, saj vam želimo dopovedati, da brezupnih hrtov (pa tudi drugih psov) preprosto ni. Dekle je s svojim že odraslim posvojencem (o, zagotovo se bo našel kdo, ki bo pripomnil, da se takega psa pač ne da več spreobrniti; kar je, je!) obiskalo nekaj svetovalnih ur pri izkušeni kinologinji, se nad učnimi urami tako navdušilo, da je s šolanjem svojega A. nadaljevalo vse do stopnje, ko je iz nekdanjega nepredvidljivega močnega samca postal uravnotežen in hvalevreden hrt, ki svoji lastnici maksimalno zaupa in povsem sledi njenemu vodstvu. Napredoval pa ni samo kuža, ampak tudi njegova lastnica. Nedvomno je pridobila bogate življenjske izkušnje, ki so oplemenitile njeno odločnost, suverenost, da se bo tudi v bodoče lažje spopadala s podobnimi ali drugačnimi preizkušnjami v življenju. (S svojim kužkom se namreč hočeš nočeš razvijamo tudi mi sami.) Še več: dekle je postalo vzor vsem nam, morda že nekoliko zaspalim in samozadostnim hrtjim lastnikom, da se s trudom in voljo da tudi pri odraslem psu še veliko postoriti, izboljšati odnos lastnik/pes in predvsem, da res ne smemo prav nikoli obupati nad svojim »nemogočim« štirinožcem. Člani društva jo večkrat srečamo v mestu, kako se ponosno in sloko sprehaja s svojima hrtoma, ki ji umirjeno, zadovoljno in suvereno sledita brez večjih vedenjskih pretresov ob srečanju z drugimi psi. In pohval ni konca!

Dejstvo je, da vsi posvojeni hrti prej ali slej »zaplapolajo« v novem, boljšem življenju, saj pravzaprav ne potrebujejo veliko – le mir, malo nežnosti, ustaljeni red, varnost. Pa smo jim to res vedno pripravljeni dati? Vse prevečkrat se namreč zgodi, da se v svoji veliki navdušenosti in ljubezni nad prijetnim hrtjim prišlekom želimo s svojim ljubljenčkom kar naprej ukvarjati, ga drezati, božati, se z njim igrati … tudi takrat, ko je to za psa povsem nesprejemljivo – npr. med hranjenjem in globokim spancem. Takrat se mora psa – o, ja, tudi nežnega hrta – pustiti povsem na miru! Tako kot mi skočimo zaprepadeni pokonci, ko nas kdo grobo vrže iz spanca, zakričimo in se morda celo ujezimo, enako – le da po pasje – odreagira tudi naš pes … skoči, zalaja, zarenči in včasih na žalost tudi zagrabi za najbližji predmet, ki je v obsegu njegovega gobčka, pa naj bo to naša roka, obraz, noga … O, ja, dobro poznamo tisti zaprepadeni izraz v njegovih očeh, ko naš kuža ugotovi, da je svoje zobe zasadil v ljubljeno podobo svojega lastnika; urno in ves poklapan steče v drug prostor, se skrije pod mizo, stol in se z velikim občutkom krivde zazre v daljavo. Upam, da je povsem jasno, da tovrstno pasjo reakcijo ne smemo označiti za agresijo. V takih primerih moramo resnično odreagirati povsem razumsko in se zavedati, da je do neljubega dogodka prišlo izključno po naši krivdi. Prav vsa živa bitja potrebujejo svoj mir, svoj prostor, svoj počitek …, zato ne posegajmo v življenjski prostor svojega psa, saj smo mu ta zanj tako dragoceni prostor konec koncev sami dodelili. In njegova postelja, blazina, hrana in njegove igračke naj bodo resnično samo njegove! Predvsem pri greyhoundih pa moramo nujno omeniti še zanje značilno veliko zadrego, ko svojo glavo nenadoma in nenapovedano tesno privijemo k njegovi. (Oh, ko pa je umirjena in mehka podoba našega greya tako mamljiva! Seveda se želimo malce pocrkljati z njim.) Kje tiči vzrok za to njihovo resnično veliko osuplost pri tem dejanju, pravzaprav ne vemo, žalostno dejstvo pa je, da v tistem trenutku marsikatero greyhoundovo telo povsem otrpne, kuža nagonsko trzne, zahlasta za zrakom in včasih v skrajni stiski tudi šavsne proti viru svojega neugodja. Zato tudi tu poudarjamo, da se moramo vsi lastniki greyhoundov, pa tudi drugih hrtov, zavedati, da se je vedno treba držati navodil, ki jih dobijo prav vsi novopečeni lastniki hrtov: za hrta moramo odgovorno, ljubeče skrbeti, misliti na njegovo pravilno prehrano, redne sprehode, zdravje …, a hkrati sprejeti in spoštovati tudi njegov mir, njegove pomanjkljivosti, strahove in vse tisto, zaradi česar je naš kuža pravzaprav osebek zase.

 

2Na koncu našega popotovanja po morebitnih hrtjih pomanjkljivostih omenimo še njihovo veliko »ljubezen« do mačk, zajcev, srn … O zunanjih premikajočih se dražljajih, ki naše pse spravljajo v ekstazo, vreščanje, skakanje, norenje in tresenje, pravzaprav ni potrebno izgubljati veliko besed. Hrtja strast do kosmatih, puhastih živalic je splošno znana. Povejmo predvsem to, da se moramo njihovi lastniki tudi na tem področju izkazati kot odgovorni in ne spravljati v nevarnost katerokoli divjo, potepuško ali sosedovo žival. Prav vse živali morajo tudi po posvojitvi hrta v naše bivalno okolje ostati žive in zdrave. Nedopustno je, da bi reševali pse, ker se nam tako zelo smilijo, a hkrati dopuščali, da katerokoli drugo živo bitje prikrajšamo za lepote življenja. To je tudi dodatni razlog, zakaj moramo imeti hrte vedno na povodcu …; v brezglavem norenju za mikavno vabo prvič, pozabijo na svojo varnost (o, koliko hrtjih zvezdic sveti na nebu tudi že v Sloveniji zaradi preproste želje, da bi svojemu lastniku končno v dar prinesli zajčka, srnjačka …), drugič pa, naši hrti ne razumejo, da se jim zdaj ni potrebno več neumorno pehati za plenom in da nas razveseljujejo že samo s tem, da so ob nas. Naj pa nam bo vsem povsem jasno, da tudi v primeru kakšne žalostne nesreče hrte ne smemo sprejemati kot grozne pasje zločince ali morilce. Vedno in povsod bodo namreč odreagirali tako, kot jim je v gene zapisala mati narava – so izrazito lovski psi, ki veščino lova uspešno dopolnjujejo s svojo nepremagljivo hitrostjo. Poleg tega so bili že v zgodnji mladosti načrtno trenirani, da drvijo za bežečo puhasto vabo. Vendar pa svojega plena ne želijo ubiti; greyhoundi bi si npr. ujeto žival kot nagrado odnesli na svojo blazino (tako kot so to počeli na Irskem in v Angliji po uspešnem treningu), jo malce pocenjali, pogrizli, parkrat sunili z nosom daj, teci že enkrat! in bili žalostni, zakaj ta vaba nepremično leži pred njimi. Zato pa moramo pred samim sprehodom racionalno razmišljati njihovi lastniki in jih ob tovrstnih skušnjavah umirjati in odpeljati naprej po začrtani poti. Ponovno, za pasja dejanja smo vedno odgovorni lastniki! Se pa najdejo seveda tudi hrtki, ki jih divje živali v gozdu sploh ne zanimajo … Oh, ko bi jaz imela take!

Povsem drugačna pesem je, ko si hrt svoj novi dom deli s še kakšnim drugim hišnim ljubljenčkom. Najpogosteje so to muce, ki se skupnemu življenju s prišlekom v začetku upirajo ravno toliko ali še bolj kot prišlek sam, zajčki, ki se nevarnosti dolgih hrtjih sekalcev sploh ne zavedajo, predvsem pa nimajo možnosti uspešne obrambe, in tu pa tam kakšne miške, podgane, hrčki ali različne ptice. Tu pa je naš vložek za prijetno in varno sobivanje vseh hišnih ljubljenčkov precej večji, kot na samih sprehodih, saj jih moramo počasi navajati drug na drugega, kar pa ponavadi ni mačji kašelj. Kar nekaj mesecev se je potrebno truditi, da naši živalski sostanovalci zaživijo v slogi in miru. Hrti se v tem obdobju sprostijo, navadijo na novo življenje, pa tudi na vonj svojega “rivala”, ki mu postaja vedno bolj domač …, dokler sobivanje ne postane samoumevno in se kuža zave, da so vsi stanovalci v hiši zanj nedotakljivi. Zadnjo besedo pa bo tako ali tako podala npr. muca, ki obliko odnosa pes/mačka dejansko vedno odreja. V preteklosti so greyhounde k teku na treningih spodbujali z živo vabo (!), zato je bilo kasneje posvojiteljem zelo težko vzpostaviti pristen odnos med hrtom in domačo kosmato živalco. Zadnja leta pa je izkoriščanje malih živali v tovrstne namene strogo prepovedano, zato so pozitivni rezultati skupnega prilagajanja hitreje in trdneje opazni. Tako danes le redki greyhoundi resnično ne zmorejo vzpostaviti pristnega odnosa z drugo domačo živaljo, medtem ko veliki večini po začetnih težavah prej ali slej uspe. Tako tudi v Sloveniji živi že lepo število hrtov, ki jih videvamo na fotografijah, kako skupaj s svojim (pre)debelim mačkonom dremajo na kavču. Sama sem sicer prepričana, da se s trdim delom in vztrajnostjo lahko pri vsakem hrtu doseže, da zaživi z muco ali zajčkom, samo odgovorno se moramo tega lotiti in ne vse skupaj vzeti prelahko. Naj vas ne zavedejo pohvale tistih, ki so bili navdušeni nad dejstvom, da njihov hrt mačke v prvih dneh sploh ni imel za mar, ali pa se je ubogi revež ob prvem stiku z zajčkom olajšal kar na sredi sobe od strahu. Upoštevati je namreč treba dejstvo, da se hrti razlikujejo med seboj, pri nekaterih je lovski nagon izrazitejši, medtem ko je pri drugih morda le minimalno izražen. Zato previdnost (predvsem na začetku) ni nikoli odveč. Tudi tolažba, da ste že celo življenje doma imeli hkrati več različnih živali in so se vse v zelo kratkem času navadile druga na drugo, ne zaleže dosti. Pri hrtih tekmovalcih in lovcih je doba prilagajanja vsekakor daljša, reakcija na puhasto stvarco pa precej burnejša kot pri drugih pasmah psov. In še namig, pravzaprav dva: – če hrt vašo muco, zajčka opazuje mirno, nepremično, nadvse skoncentrirano in ima pri tem morda celo malce povzdignjena ušesa …, je to njegova najnevarnejša poza, ki vas zaradi navidezne mirnosti ne sme zavesti …; pod površjem namreč burno vre … – značilnost hrta je namreč, da se v plen požene iz popolne nepremičnosti in skoncentriranosti in takrat ga le stežka, res stežka zaustavimo; – in drugi namig: prosimo vas, preberite si napotke za sobivanje hrta z muco na našem forumu: http://www.hrtjisvet.org/hs/nasveti-posvojiteljem/ in se jih strogo držite.

Greyhound S. je bil izvrsten dirkalni hrt, zmagal je več kot polovico vseh tekem, na katerih je sodeloval. In ko je ta napeta »mišica« pripotovala v nov dom, je svojega lastnika vlekla po dolgem in počez čez vrt, ki je omamno dišal po mačkah. Za kakšnim vogalom je lahko celo kakšno opazil, kako prestrašeno opazuje novo dogajanje na vrtu: pasji velikan z na široko odprtim gobcem in jezikom skoraj do tal je vehementno obvladoval celotno situacijo. Vrt je bil povsem njegov, človeček za njim pa se je onemoglo spraševal: »Kaj za vraga je v opisu hrta pisalo, da lepo hodi na povodcu!« Čeprav se je S. zelo hitro navadil na prijetno skupno hojo ob lastnikovi nogi, pa so muce ostale več mesecev njegova glavna preokupacija. In tovrstnih skušnjav je bilo v hiši in okoli nje veliko. Doma so ga ob živce spravljale kar tri, za njimi je skočil na štedilnik, pralni stroj, nedotaknjen ni ostal niti klavir … in se končno navadil nanje. A šele takrat, ko je njegova telesna napetost popustila, telo postalo voljno in poslušno, predvsem pa ležerno. Tekmovanja so bila le še medel spomin iz preteklosti, poležavanje na kavču pa tudi slej ko prej naredi svoje … Lastnik pa vseeno ne bo pozabil dne, ko se je še neumorno trudil, da bi končno skupaj zaživeli živalsko pravljico: … maček je bil na visoki omari, S. ga je mirno opazoval pod njo in delal načrte, kako bi se »tega navihanega nepridiprava« končno dalo sklatiti z nje. Pa so lastnika poklicali delavci nujno na vrt …, skočil je ven samo za minuto: »Postorim to, jim razložim in pritečem nazaj!« A se je razlaga in debata raztegnila na dobrih dvajset minut. Vmes se je večkrat spomnil na svoja dva sovražnika v kuhinji, a se je potolažil, da je muc visoko na varnem. Ko pa je končno pritekel v kuhinjo, sta ga pri vratih družno – drug ob drugem – pričakala užaljeni S. in jezni kuštravi muc: » A si naju kar sama pustil, kaj?!« Prosimo vas, ne poskušajte tega sami doma …, kajti lastnik se je šokiran usedel na prag in parkrat globoko vdihnil …, muc pa jo je urno podurhal v drug prostor, saj se je greyhoundovo zanimanje za mačke kaj hitro čudežno ponovno prebudilo. Sedaj? Sedaj živijo skupno pravljico; S. povsem mirno deli svoje življenje z mucami, vendar pa vse pri njem nimajo enakega statusa; domače so prijateljice, sosedove – no, dobro, pa naj bodo!, če pa se kakšna meni nič, tebi nič pritepe v sosesko, pa naj le hitro zbeži, ker drugače kaj kmalu nastane »kažin« … In sta se zadnjič z lastnikom pod gozdom ustavila pri neki hiši, S. je tiho opazoval okolico in se potem povsem mirno zazrl za vrtni zidek. Izkazalo se je, da se za njim skriva drobcena muca. Seveda jo je nemudoma ucvrla pod bližnja vrata … Ljudje na take dogodke kmalu pozabimo – S. pa je naslednjega dne spet prav počasi, neslišno in nežno kot po jajcih pricapljal nad zidek (oh, kje so že tiste zmage na stadionih!) in pogledal, ali ni morda za njim spet tista drobna muca od prejšnjega dne … Pa ni bila.

In tako smo končno prišli do konca našega »hudega« razglabljanja o težavah z našimi hrti. Našteli smo najopaznejše in najbolj pereče »težave«, s katerimi se lahko srečate bodoči posvojitelji. Morda se vam je naša predstavitev zdela pregroba, morda ste se zamislili: »A ti sploh želijo oddati še kakšnega hrta?!« Upam, da vas resnično nismo preveč prestrašili. Naj kljub vsemu napisanemu še enkrat poudarimo, da so hrti na splošno izredno neproblematični psi, z njimi lastniki ponavadi nimamo težav, saj se neslišno, povsem mirno potopijo v naše življenje. Prepričana sem, da se vas bo oglasilo ogromno lastnikov, ki boste zapisano povsem demantirali in predstavili svojo lepšo stran življenja z dolgonosim prijateljem. Povsem se strinjam z vami! Živeti s hrtom je skrajno lepo in neopisljivo srečno, zato nas je veliko, ki imamo na svojem kavču že več hrtov. Ne nazadnje se naša neskončna ljubezen do teh večno zaspanih, a hkrati izredno iskrivih in pronicljivih bitij izkazuje tudi pri pisanju tega sestavka, ko smo se pri društvu zavestno odločili, da o naših ljubljenčkih napišemo nekaj »grdih« stvari. Temu bi se lahko izognili in usodo mnogih prišlekov v Sloveniji prepustili zgolj navdušenim komentarjem o tem, da so hrti krasni, neproblematični, nežni, mirni … sopotniki v našem življenju. In če bi bil kakšen od novih posvojiteljev pač razočaran, ko bi naletel na še tako majhno prepreko za srečno sobivanje s hrtom, bi pač skomignili z rameni … ja, no, saj smo vsi to dali skozi, kajne … Vendar pa je moto našega društva, da mora biti prav vsak posvojitelj že pred samo posvojitvijo maksimalno pripravljen in seznanjen tudi z najslabšim scenarijem, saj je le tako rezultat razveseljiv za vse vpletene – novega lastnika, hrtka in za samo društvo. Posvojitev psa ali katerekoli druge živali je namreč skrajno odgovorno dejanje in ne samo trenutni romantični vzgib. Če pa se vam vseeno zdi, da je vse skupaj, kar smo vam predstavili, vseeno prehudo, vas vabimo, da si kot antipod na našem forumu (http://hrtjisvet.mojforum.si/) v temi Naši hrti, lurcherji in podenci ogledate srečne in vesele zgodbe z našimi ljubljenimi štirinožci. Vaš pogled se bo zmehčal, navdušenje obnovilo, le vaša zavest bo nekje v ozadju vedela, da mora biti vaša odločitev trdna in dokončna že pred samim prihodom novega družinskega člana. Obogatena bo s spoznanjem, da ni prav nobena težava nepremostljiva, in s prepričanjem, da se boste s svojim greyhoundom, galgom, podencem ali lurcherjem zmogli boriti do konca in še naprej v skladu s motivacijskim stavkom: »Če odneham, je to vedno prezgodaj!«

Ena glavnih zadolžitev članov društva Hrtji svet Slovenije je tudi naše kontinuirano delo s posvojitelji, zato vedite, da vam bomo vedno na voljo za konkretno pomoč, nasvete in usmerjanje k strokovnjakom, ki specifike hrtov zelo dobro poznajo in svoje delo z lastniki prilagajajo vsakemu posameznemu psu in njegovemu problematičnemu vedenju. Dovolite nam, da na tem mestu navedemo vsaj dve pasji šoli, pri katerih so naši varovanci dosegali lepe uspehe pri premagovanju različnih težav in pri katerih boste s svojim hrtom zagotovo deležni odgovornega in izkušenega usmerjanja. Prva – CityDog – je v osrednji Sloveniji, natančneje v Ljubljani, z vodilno inštruktorico Alenko Spazzapan, kinologinjo in strokovnjakinjo za vedenje psov (http://www.citydog.si/), druga pa na Štajerskem – ŠKD Celeia (http://skd-celeia.si/) s prav tako priznanima inštruktorjema Marcelom Vodovnikom in Karmen Petrej.

In ko se v društvu takole od daleč ali pa včasih bolj od blizu, v pogovorih, na skupnih sprehodih in srečanjih spoznavamo z našimi posvojitelji in njihovimi »največjimi prijatelji«, ugotavljamo, da se prav vsi po svoje in po svojih najboljših močeh trudimo, da bi naši hrti lahko neobremenjeno in srečno živeli v Sloveniji. Daleč najbolje pa uspeva tistim (mednje pa zagotovo sodijo tudi začasne mame naših hrtov), ki so se že od prvega dne »sprijaznili« z dejstvom, da imajo najboljšega psa na svetu, da so morebitne težave na začetku sobivanja s hrtom ali tudi kasneje pač del njihovega vsakdanjega življenja; rešuje se jih mirno in preudarno, brez večjih pretresov, brez pritoževanj. Nikoli ne bom pozabila besed začasne mame, ko je zapisala, da je njen začasnik trenutno v fazi »krajšanja zaves«. Takole za mimogrede še malo humorja …, medtem ko bi kdo drug ob tem početju zagnal vik in krik. Pravijo, da velike ljubezni ni potrebno na glas in javno razglašati, saj se oplaja sama od sebe in ne potrebuje potrjevanja od zunaj. Prav na tak način – tiho, umirjeno in brez velikih besed – se razvija njihova ljubezen do preplašenega, vročekrvnega, svojeglavega, razposajenega ali ranljivega … pasjega prijatelja, ki ga že od prvega dne sprejemajo na povsem enostaven način – takega, kakšen je, saj mu je že narava namenila, da je čudovito, neponovljivo bitje. In zdi se, da njihovi hrti resnično veliko lažje in hitreje zadihajo ter zaživijo v novem tempu, sproščeni in veseli, začetne težave pa kar izzvenijo, se razblinijo same od sebe. Morda se mnogi najdete v teh besedah in se zavedate, da smo zaradi lepih zaves, čistega stanovanja, neokrnjene podobe stvari v hiši morda res bolj zadovoljni v življenju, vendar pa nam vse to ne prinaša sreče, ki bi nam zapolnila srce in duha. To smo iskali drugje in dejstvo je, da jo nekateri uvidijo že na samem začetku sobivanja s hrtom, drugi pa kar naprej nekaj drezamo in kompliciramo, da bi popravili tisto, kar je že od nekdaj popolno. Le spokojno jo moramo sprejeti, takšno kot je in zažarela bo v vsej svoji pravi hrtji lepoti.

 

Društvo Hrtji svet Slovenije

Avtorica prispevka se najlepše zahvaljuje vsem lastnikom hrtov, ki so opisano problematiko popestrili z zgodbami in prigodami svojih posvojenih ljubljenčkov, in vsem tistim, ki so z nasveti in mislimi ves čas bedeli nad ustvarjanjem tega prispevka. Prav posebna zahvala tako avtorice kot društva Hrtji svet Slovenije pa velja kinologinji Alenki Spazzapan, ki nas je in nas še vedno venomer »kroti« pri naših vse preveč laičnih in ljubiteljskih razlagah pasjega vedenja. Hvala za vsa njena mnenja, ki v prispevku jasno ali samo posredno zrcalijo njeno ogromno znanje.