HRTJI SVET SLOVENIJE | Društvo za pomoč hrtom v stiski

Greyhound Viktor. Borzojka Olga. In njuna prijateljica, dalmatinka Iuno.

Odkar pomniva naju hrti navdušujejo z vsem kar so. Ni zgolj embalaža tista, ki pusti vtis, pač pa to, kar se skriva za njo. Značaj. Način dojemanja sebe, svojih bližnjih in vsega tistega okoli. Osebnost. Močen izraz, a realen. Hrti so s svojstvenim izražanjem tisti izmed psov, ki vselej pustijo vtis - po lastnih izkušnjah tudi pri mnogih ljudeh, ki se jim nikoli poprej ta bitja niso zdela nič posebnega. Oseben stik z njimi pa običajno poruši klišejsko miselnost. Že s tem se od njih lahko nečesa naučimo. Knjige se ne sodi po platnicah, ljudi pa ne po fotografiji iz časopisa. Ne sodimo o tistem, kogar ali česar ne poznamo dobro.

Še preden sva svojo bližino ponudila dalmatinki Iuno, ki je pomladi leta 2003 iskala nov dom, sva sanjarila o tem, da pa bi bilo lepo v prihodnje živeti tudi s hrtom. Življenje z dalmatincem (popravek: dalmatinko) je zelo drugačno od sobivanja s hrtom, se pa še sedaj, dan za dnem, ob Iuno učiva potrpežljivosti in prilagajanja ...




Že dolgo pred tem, ko sva sploh resno razmišljala o življenju s hrtom, sva bila razmeroma dobro seznanjema z globalno problematiko posameznih pasem te skupine psov - natančneje z žrtvami tekaške industrije in profesionalnega lova. Kristalno jasno nama je bilo, da bo najin bodoči hrt posvojenec. Bo že prišel čas za to!
In se je pričelo dogajati. Sredi zime 2006 so v Barceloni zaprli stadion tekaških greyhoundov, zaradi česar je čez noč ostalo brez strehe nad glavo okoli 600, morda 700 psov. To je bil povod, da sva naposled sklenila, da je napočil trenutek, ko sva morala nekaj ukreniti, natančneje - posvojiti hrta. Ker je bilo za greyhounde z omenjenega stadiona že poskrbljeno, sva se preko italijanske ekipe za pomoč hrtom dogovorila za posvojitev. Po odobreni možnosti sva resneje pregledala seznam doma željnih hrtov in ni se bilo težko odločiti. Bil je beli španski hrt Custo (za katerega sva bila s svojo prošnjo po rezervaciji že prepozna) in bil je črno-beli greyhound z azilaškim imenom Domino oz. uradnim nazivom Ananda. Čudovito bitje, katerega opis na spletni strani se je z rdečimi črkami glasil: "Molto, molto, molto timido!".

Pa vendar se je rodila ljubezen na prvi pogled - klišejsko, a resnično. Emilia in Francesca, ki sta tedaj delovali znotraj italijanske ekipe GACI, sta poskrbeli, da sva o tem ekstremno plahemu bitju prejela več informacij. Bolje rečeno - potrudili sta se, da jih je bilo glede na njegovo šibko psihično stanje razmeroma veliko. A vsako njuno sporočilo je dobronamerno vsebovalo tudi opozorilo, da je željeni greyhound Domino, psihično nestabilen pes. Da se izjemno boji ljudi. Da ne zaupa nikomur. Da z nikomer ne komunicira. Skratka - pes s posebnimi potrebami. In seveda, da je na voljo še mnogo drugih precej bolj uravnovešenih in neproblematičnih hrtov. Vztrajala sva. Za Domina bo lepo poskrbljeno. Vse bo v redu. Potrudila se bova, da nam s skupnimi močmi uspe, da bitje zaživi na novo. Celo novo ime sva mu nadela - še preden je bil z nami! Postal je Viktor.
In je prišel. Z letalom z Irske v Italijo. Tridnevnega cestnega transporta morda ne bi prenesel. Bil je tak, kot nama je bil predhodno predstavljen v mnogih elektronskih sporočilih. Čudovit, v lepem fizičnem stanju, a z osebnostjo, potisnjeno globoko pod strahove, ki so se nakopičili v prvih dveh letih njegovega življenja.

A bilo je lažje, kot se je sprva zdelo. Kristalno jasno nama je bilo, da mu izolacija od sveta ne bo koristila. Kljub temu, da mu je bil vsakršen korak v zunanji svet velik napor, mu nisva prizanesla. Že po prvi prespani noči je sledil sprehod po obljudenem parku Tivoli. Nekaj tednov zatem obisk (nama prekaotičnega) bolšjega sejma v stari Ljubljani. Sprehodi sem in tja, spoznavanje novih obrazov, novih pasjih repkov, hrtjih njufric, okolij in situacij. Dalmatinka Iuno je bila v primeru Viktojeve rehabilitacije velik zaklad. Predstavljala mu je svoj sproščen pogled na svet in kmalu je začel dojemati, da kljub dogodkom v nesrečni mladosti, ves svet le ni tako nasičen z zlim. Vsakih nekaj mesecev sva si rekla: "Poglej, kakšen napredek!" Lupina fobij je vztrajno pokala, se krušila in razblinjala, Viktojeva osebnost pa je pričela cveteti.

Danes je Viktor izredno ljubeznivo bitje. Ljubezen na prvi pogled se je prelevila v močno obojestransko povezanost (morda smo kar nekoliko obsedeni drug z drugim). Njegovo vedenje je sicer izrazito spremenljivo - zdaj sproščen in razigran, nato zadržan in miren, zdaj pogumen in nato plašen ... Enkrat ga zagrabi trenutek do neba segajočega ego-trip-a, spet drugič panika pred tem ali onim.
Čisto na koncu leta 2008 je, kljub siceršnji stalni pazljivosti, kratek trenutek nepripravljenosti, pomešan z barbarskim zvokom prednovoletnih pokov petard prekinil našo srečo - Viktor je pobegnil. To je bila najina, najverjetneje pa tudi Viktorjeva, največja življenska drama. Po dveh dneh intenzivne in neprestane iskalne akcije nam ga je s pomočjo srčnih ljudi uspelo živega in zdravega najti sredi gozda, visoko in razmeroma daleč od Ljubljane. Zgodba se je končala srečno in pustila na vseh vpletenih velik pečat. Dogodek, ki nam je v poduk, da je treba biti v vsakem trenutku previden, pazljiv in premišljen. Od te življenske šole dalje pa se je Viktor še močneje navezal na naju oziroma na nas in postal malce manj občutljiv na nenadne poke.
A splošno gledano nam je s skupnimi močmi uspelo Viktorju spremeniti dojemanje sveta. Pomirjujoč občutek. Nedolgo tega nama je pasja prijateljica dejala: "Viktor je fenomen, čudež in velik uspeh!". Strinjava se - Viktor je zmagovalec. In srečna sva, da sva pred leti vztrajala pri želji po posvojitvi prav njega. Vez med nami je močnejša kot bi si sploh mogli predstavljati.

Po drugi strani pa Viktor nosi krono tudi na področju, ki je tesno povezano z njegovim prihodom v Slovenijo. Po njegovi posvojitvi se nama je zdelo smotrno o hrtji problematiki obvestiti tudi širšo javnost. Ker se je v naši mali podalpski državici pojavil interes po posvojitvah hrtov, sva se z italijanskimi kolegi ter prostovoljci z Irske in iz Španije dogovorila za možnost posvojitev hrtov v Sloveniji. Rodila se je prostovoljna ekipa POMOČ HRTOM.org in jeseni 2006 je v Ljubljano pripotovalo že prvih nekaj greyhoundov. S pomočjo najine ekipe je do pomladi 2008 našlo domove nekaj več kot 60 hrtov. Zaradi natrpanega urnika sva v želji po nadaljevanju prizadevanj v dobro hrtov, svojo malo ekipo nekoliko razširila in povabila k sodelovanju slab ducat posvojiteljev hrtov. Kmalu po začetku razširjenega delovanja je prišlo v ekipi do nasprotujočih se vizij, zaradi česar sva se od aktivnega delovanja na področju reševanja hrtjih bitij poslovila. Ljudje smo si različni in tako kot se naše poti stikajo, se tudi razhajajo. Mesec za mesecem je enako pot ubral marsikateri član ekipe in po dobrem letu dni se nas je večina, z močnejšim konceptom, jasno vizijo ter osredotočena v dobro psov ponovno združila, sprejela medse nekaj novih obrazov in ustanovila društvo HRTJI SVET Slovenije.

Kmalu po ponovni aktivaciji v hrtjem svetu sva ponudila začasno skrbništvo borzojki Akiri, ki je v začetku leta 2010 izgubila dom, društvo HRTJI SVET pa se je odločilo, da tej ruski hrtici poišče novo družino. In še preden smo ga resnično začeli iskati, se je Ruska gospa odločila, da je z novim poglavjem v življenju čas tudi za novo ime, postala Olga in ostala pri nas. Priznava, zelo osvežujoče je v svoj dom sprejeti nekomplicirano pasjo dušo. Mirno, ljubeznivo in hkrati brez večjih strahov, odporov in drugih življenskih težav.

V minulih letih je nemalo hrtjih duš prenočilo pri nas, kar nekaj teh je v naši družbi preživelo začasno nastanitev, Olga pa je edina, za katero sva že prvi trenutek vedela, da se začasno skbništvo lahko ponesreči in prelevi v stalno. In se je! Ponovno - ljubezen na prvi pogled.




In kako je živeti s tremi psi - z dvema hrtoma in dalmatinko? Življenje z dvema dobro socializiranima hrtoma je zelo enostavno, neobremenjujoče in neomejujoče. Brez težav se odpravimo kamorkoli, brez težav naju spremljata ob najinih delovnih obveznosti. Prisotnost je tisto, česar si želita in kar jima ugaja. Kakšnega večjega cirkusa ne poznamo, če že - zanj poskrbi dalmatinka. Kot že omenjeno - ona poskrbi za učne lekcije na temo Kako (p)ostati potrpežljiv? Da ne bo pomote - Iuno je prijetna, pozitivna psička in rada jo imava. Hrtja prisotnost pa je najin balzam za dušo. Balzam, ki pomiri in poskrbi za harmonijo medsebojnih dopolnjevanj.

Greyhounda Viktorja, borzojko Olgo in dalmatinko Iuno lahko spremljate tudi na forumu Hrtji svet TUKAJ

(Avtorja: Eric Maj Potočnik in Matjaž Plošinjak)

Domov