HRTJI SVET SLOVENIJE | Društvo za pomoč hrtom v stiski

JACKOVA ZGODBA

Spominjam se sivih pramenov svetlobe v jutranjem mraku ...
Slišim oddaljene glasove, počasi vstanem. Vonj je enak včerajšnjemu, v daljavi slišim glasove. Vstanem in se otresem. Priznati moram, da je danes še posebej hladno. In megla je še bolj sive barve kot ponavadi. Smrček prislonim k mrzli mreži na vratih. Čakam, vonjam. Zaradi megle ne vidim ničesar, slišim le kapljanje vode nekje v bližini in živčno praskanje v prostoru na desni. Upam, da kolega ni staknil bolh. Ne preostane mi drugega, kot da obliznem prazno posodo, nato pa čakam. Kot ponavadi. Občutek imam, da tudi danes ne bo nič drugače kot včeraj.

"Hej, stari," me nagovori kolega z desne, "Jutro!".

"Jutro tudi tebi," rečem nejevoljno. Nisem ravno razpoložen. Ta jutranji pozdrav se ponavlja že predolgo. Neslišni veter prinese še ostale pozdrave. Ne najdem volje, da bi odgovoril, zato se raje zleknem ob mrežastih vratih in z jezikom lovim kapljice rose. Vsaj malo jutranje telovadbe.

Čakanje je dolgo tudi zame, čeprav sem ga že vajen. Počutim se starega, zelo starega. Pogrešam toplo sonce, ki nas je pozdravljalo na dan teka. Ne velikokrat, a dovolj, da mi je ostalo v spominu. Le kdo bi lahko pozabil nežno sončno tkanje, predivo, ki je v neštetih barvnih odtenkih ogrelo telo. Vse te barve. Vsa ta toplina.

Izučeni smo bili, da tečemo, že od rojstva. Tekači. Priznam, da mi je ostalo le malo teh spominov in verjetno je tako tudi pri mojih kolegih. Ta na desni je sicer mlajši, a ne veliko. Velikokrat ga slišim, kako joče v spanju.

Spominjam se, kako so nam nekoč vzklikale množice in to mi daje upanje na boljši jutri. A hkrati to upanje prinaša tudi pomisleke. Nekoč so nas večkrat izpustili iz polteme. Sedaj pa so hladna mrežasta vrata že predolgo zaprta.

Rad bi se malce pogovoril s kolegom na desni, a enostavno ne najdem volje. Danes se bom poigral s kapljicami rose, počakal na obrok hrane in nato gledal sončni zahod.

Spominjam se novega jutra...

Prameni svetlobe so mavričnih barv. Prelepo je. Nekako drugače. Čutim toploto in olajšanje. Vesel sem, čeprav ne razumem, zakaj. Malce zalajam. Slišim korake, ki se bližajo. Kolega na desni pomaha z repom. V zraku je vonjati nekaj novega, morda celo neko nenavadno napetost, ki pa je topla in v barvah sonca.

"Hej stari," stisnem med zobmi, "Kaj se pa danes dogaja?"

"Nimam pojma, ampak dan je prečudovit!" mi odvrne kolega z desne.

Vrata njegove kletke se odpro. Nekdo ga priveže na povodec. Slišim besede, čeprav jih bolj čutim, kot pa razumem:

"Zdaj gremo, Jack. Nov dom in novo življenje te čaka. Pridi!"

V tistem trenutku se sončni vzhod razbohoti v vsej svoji moči. Toplota barv, mavrica vseh oboževanih odtenkov toplote, energija svobode. Cvetovi notranjega občutka, tistega čakanja na boljši jutri, se razplamtijo v najlepši sončni vzhod, kar sem jih kadarkoli videl v svojem življenju. In nikjer nobene megle, ostala je le topla rosa, ki počasi izginja v toplem jutranjem soncu...

Sedaj z novo močjo in upanjem gledam skozi mrežo na vratih. Pogumno čakam in si mislim:

"Še je upanje, tudi zame."

Greyhounda Jacka lahko spremljate tudi na forumu Hrtji svet TUKAJ

(Avtor: Mitja Cerkvenič)

Domov