HRTJI SVET SLOVENIJE | Društvo za pomoč hrtom v stiski

MOJA LJUBEZEN GREYHOUND CHARLIE

V enem mojih najtežjih trenutkov v življenju sem prebirala maile in v oko mi je padlo sporočilo o posvojitvi hrta. Psa imam že od majhnega in nikoli nisem razmišljala, da bi imela še enega, še manj pa, da bi bil to hrt. Vseeno mi je bilo, katere pasme je pes, pomembno mi je zgolj to, da imam psa, ki si želi toplega doma in ljubezni. Obiskala sem spletno stran tedanje ekipe POMOČ HRTOM.org, na kateri so bili predstavljeni doma željni hrti. Takoj mi je padel v oči greyhound Charlie, ki je urgentno iskal nov dom. Na vsaki sliki je bil nasmejan in poln življenja, kakor da ne bi doživel grozot, ki jih hrti doživljajo. Brez pomisleka sem vprašala mamo, če ga lahko imam, in ona je presenetljivo rekla, da ja. Takoj sem pisala Ericu Maju. Malo me je bilo strah, ker je pisalo, da je zelo velik in da ima probleme s tačko.

Ko sem čakala na odgovor Erica Maja, sem mislila, da me bo razgnalo od nestrpnosti. Potem me je poklical in zmenili smo se, da se srečamo! Da bo morda lahko moj. Ko sem čakala v dogovorjenem parku, sem že od daleč videla Erica Maja in Matjaža, kako s Charlijem hodita proti meni. Ustrašila sem se! Charlie je bil tako zelo velik, da nisem mogla verjeti svojim očem. Takoj mi je bil všeč. Bil je vesel, ko me je zagledal - kot da me pozna že celo življenje. Izkazoval je polno energije in radosti. Bila sem srečna. Potem pa spet strah. Charlie je zarenčal in poskušal napasti mimoidočega zlatega prinašalca. Spraševala sem se: "Kako bom to zmogla, kako bom tako velikega in težkega psa ukrotila?"

Potem pa prvič domov. Charlie se je počutil super. Takoj je jedel, se ulegel in na koncu mirno zaspal. Z mojo psičko sta se odlično ujela. Charlie se ni odzival na svoje ime, bal se je stopiti skozi vrata sob, bal se je kakršnega koli pokanja in skoraj na vsakem sprehodu je skušal napasti kakega psa. Z veliko mero potrpežljivosti se je skoraj vse uredilo. Razen odnos do drugih psov - s katerimi ni v istem prostoru.

Prišel je tudi dan, ko sem rekla, da mi je žal, da sem ga posvojila. To je bilo, ko se je prvič izmuznil in tekel proti psu, ki je bil privezan pred trgovino na Celovški cesti v Ljubljani. Mislila sem, da bo stekel na cesto in da bo konec, saj je to ena izmed najbolj prometnih cest v Ljubljani. Seveda sem se kasneje pomirila. Vse do minulega poletja, ko je nevede ušel od doma. Bilo je grozno. Nikjer ga nisem našla. Nisem vedela, kaj naj naredim. Noge me niso držale, jokala sem cel čas. Na koncu sem ga našla. Pri babici, na hodniku bloka v katerem stanuje, na drugem koncu Ljubljane. Takrat sem prvič resnično dojela, da je Charlie kljub svoji preteklosti in neodzivnosti zelo pameten kuža.

Charlie ni zdrav pes. To smo ugotovili že na prvem veterinarskem pregledu. Ima paradontalno bolezen, ponavljajoče se gastritise in kronični artritis. Kljub temu je živahen in živi normalno življenje. Zelo redko pokaže bolečino, saj mi hoče popolnoma ugoditi. Pomeni mi največ na svetu. V najtežjih trenutkih življenja mi je pomagal s svojo igrivostjo, navihanostjo in stalnim nasmehom, ki ga opazi vsak. Mogoče sem ga nepremišljeno in prehitro posvojila, vendar mi ni žal in nikoli mi ne bo. Brez njega si ne predstavljam življenja. Izkazuje mi ljubezen, ki se je z besedami ne da opisati. Pogrešam ga vsak trenutek, ko nisem z njim in ga imam najrajši na svetu!

Greyhounda Charlieja lahko spremljate tudi na forumu Hrtji svet TUKAJ

(Avtorica: Maruška Ratkai)

Domov