HRTJI SVET SLOVENIJE | Društvo za pomoč hrtom v stiski

LUNOVA ZGODBA

Pravzaprav ne vem, kje naj začnem. Pravijo, da je najbolje začeti na začetku …
S problematiko upokojenih hrtov sem se seznanila pred nekaj leti, ko mi je prijateljica poslala pretresljivo elektronsko pošto, o žalostni usodi upokojenih velikih angleških hrtov in prepolnih zavetiščih v ZDA.
E-sporočilo me je zelo pretreslo in kar precej časa sem tuhtala ter razmišljala o tem, kako je kaj takega sploh mogoče.
Že takrat sem pri sebi sklenila, da bom nekega dne našla pot, da bom kateremu izmed teh ubogih hrtov ponudila varno zavetje v svojem domu.
Čas je mineval, zgodba iz e-sporočila pa me je še vedno spremljala in z njo odločitev, da najdem pot do posvojitve.
V začetku leta 2007 sem izvedela, da je posvojitev hrtov prek organizacije za pomoč hrtom mogoča tudi v Sloveniji.
Kar nekaj časa sem spremljala spletno stran o hrtih, razmišljala o podrobnostih, o tem, ali sem primerna, da ponudim novo življenje kakšnemu izmed hrtov, ali bom zmogla, ali je odločitev prava …
Izpolnila sem obrazec, ga poslala in si v mislih govorila: "Nikar se preveč ne veseli, morda boš dobila odgovor, da sploh nisi primerna za posvojiteljico".

Pa sem dobila pozitiven odgovor in moje veselje je bilo nepopisno.
Sreča je postala skoraj popolna , ko sem dobila še pozitiven odgovor, da je španski hrt Lun (s pravim imenom Mateo), rezerviran zame.
Nestrpno sem čakala dan posvojitve, vsem prijateljem sem pripovedovala o Lunu in žalostni usodi hrtov ter seveda urejala vse potrebno za njegov prihod.
Prišel je dan posvojitve in z njim dan, ko je Lun končno čisto zares vstopil v moje življenje in ga prijetno postavil na glavo.
Že v jeseni leta 2007 sva začela obiskovati pasjo šolo, kjer Lun lepo napreduje.Sicer pa mi je zelo vdan in je močno navezan name. Spremlja me praktično povsod, je kot moja senca .Lun zelo rad pospravlja (beri: prestavlja in prenaša po stanovanju predmete, kot so okrasne blazine, deli mojih oblačil, copate itd.).
Zelo rad tudi kaj izmakne, na primer kakšen posladek ali košček sira, in zelo rad se, kadar sva na obisku pri mojih starših, si postreže tudi s hrano maminih mačk.

Na samo posvojitev me je pospremila prijateljica, ker sem želela, da je v avtu z mano še nekdo, da ne bi prišlo do kakšnih zapletov med vožnjo domov. Pa se je izkazalo, da Lun vožnjo z avtomobilom dobesedno obožuje.
Lun je čudovit hrt. Prišel je iz Španije, iz zavetišča Arca de Noe. O njegovem prejšnjem življenju ne vem veliko. Vem samo to, da ga je v zavetišče pripeljal njegov prejšnji lastnik.
Lun je izjemno ljubeč, nežen in zadržan hrt. Na začetku se je bal vseh in vsega.
Počasi, korak za korakom, pa se osvobaja svojih strahov.
Rad ima družbo drugih kužkov, rad teče ter se podi po travnikih in v gozdu. Še vedno pa je zelo sramežljiv in plašen do neznancev ter se ne pusti božati in ljubkovati ljudem, ki jih ne pozna. Sosedje v najini stolpnici se radi pošalijo : "Ja Lun, ti si pa res slika, mi bi se morali bati tebe, tako pa se ti bojiš nas …" Kaj naj povem za konec, morda le to, da iskreno upam, da tudi jaz Luna tako osrečujem, kot on osrečuje mene. Julija, natanko 8. julija 2009, bo minilo dve leti, odkar svoje življenje delim s tem čudovitim hrtom. Dodala bi samo še to, da sem zares presrečna lastnica in sostanovalka tega prečudovitega hrtjega bitja, ki zna zelo dobro razmišljati s svojo glavo in to jasno vedno znova pokaže, hkrati pa me dnevno prijetno preseneča s svojimi hrtjimi domislicami.

Galga Luna lahko spremljate tudi na forumu Hrtji svet TUKAJ

(Avtorica: Metka Zoya Obrul)

Domov