HRTJI SVET SLOVENIJE | Društvo za pomoč hrtom v stiski

MALUJINA ZGODBA

Ko so na pragu letošnjega poletja misli odplule v oddaljeni jesensko-zimski čas, z očmi zazrtimi v sedanjost in z rokami v kožuščku galgice, speče v mojem naročju, sem z gotovostjo vedela, da nikoli več ne bom preživela niti trenutka brez psa ob sebi …

In misel se je udejanjila v besedah vprašanja, naslovljenega na forum Hrtji svet:
"Ali obstaja možnost posvojitve galga "mimo" trenutno obstoječega društva in predvidenih transportov?" …, sicer še ne takoj, a najbrž še v letošnjem letu.
Odgovor je bil razveseljujoč: "Da, glede na ohranjene stike iz časov delovanja POMOČ HRTOM.org, bi se dalo dogovoriti z italijansko ekipo EGN. Samo sporočite, kdaj bi želeli posvojiti hrta."

In … saj ne vem, kako poimenovati dogodke, ki so sledili … Že čez dva dni, me je pričakalo sporočilo, da ekipa EGN prosi za pomoč - išče družino za galgo, posvojeno v novembru 2008, ki jo posvojitelji vračajo društvu …
V kolikor ji v času do odhoda iz doma, kjer trenutno biva, ne najdejo nove družine, bo morala v zavetiščE.
"O, ne!" To je bila moja prva reakcija. Ne, nikakor. Po (zgolj) sedmih mesecih bivanja v pravem domu, ponovno v zavetišče … Pod nobenim pogojem.
Ta deklič bo moj, prišla bo v svoj dokončni dom!
In doma so se pričeli pogovori. Priznam, ni bilo lahko, saj smo komaj 3 mesece sobivali z že eno posvojeno galgico. Ves um in razum, z obilico prisotnih čustev, je bil usmerjen samo v hrtico. Je prav, da pripeljemo v dom že drugo? Ne bo prva prikrajšana? Še vedno v fazi prilagajanja ... Tako kratko obdobje je minilo, odkar smo jo sprejeli v svojo bližino ...
A misel na to ponovno zlorabljeno galgo, ki bi znova morala v zavetišče, je premagala vse pomisleke in odgovor je bil DA - naša bo! Zmogli bomo!
Šele, ko smo sporočili svoj dokončni odgovor, svojo potrditev, in povprašali, kdaj bi bilo možno iti ponjo, nas je prešinilo, da sploh ne vemo kako izgleda … In sledilo je brskanje po arhivu minulih posvojitev italijanskega društva EGN - presenečenje popolno: saj je skoraj takšna kot naša.

Od tistega trenutka se je vse odvijalo s svetlobno hitrostjo. Sporočila so švigala iz Slovenije v Italijo in nazaj, vsakodnevno. Nestrpnost je naraščala in že kar naslednji dan bi najraje šli ponjo. Da ji le ne bi bilo treba niti noči preživeti v azilu. Seveda ni bilo izvedljivo. Dekliča je morala sprejeti članica italijanskega društva, jo peljati na ponovne veterinarske preglede in cepljenja. Odgovor se je glasil - čez teden dni.
Uff, ne ... Predolgo. In kot komet se utrne misel, v četrtek je praznik - bi bilo možno že takrat? Odgovor je bil navdušojoč - da.
Prispele so prve fotografije naše Faraone, preimenovane v Malu.
Olajšanje! Romina, članica ekipe EGN, Malu 22.06.2009 ni nastanila v zavetišču, pač pa v izvrstnem hotelu za pse v bližini svojega doma v Riminiju in jo bo obiskala vsak sleherni dan do našega prihoda.

Končno smo dočakali četrtek (25.06.2009), ko se je del naše družine odpravil ponjo.
Moje ure, čakajoč preživete doma, so bile neskončno dolge, kljub živahni galgi ob meni in najinim dolgim sprehodom …
Saj vem, pot je dolga. Lahko so zastoji. Kdaj bodo prišli? Kje so? Končno zazvoni telefon!
Pridi na dvorišče ...

Velik nasmeh, a priznam, tudi nekaj strahu … Bo šlo? Kako se bosta sprejeli? Kakšne bodo reakcije? In zagledala sem neskončno suhceno in močno prestrašeno hrtje bitjece … Niti pobožati se ni pustila … Nakar je v trenutku oživela, dvignila ušesa in radovedno pogledala mimo mene … Seveda, prihajala je naša vesela, razposajena hrtolinka! Ups ... Tako na hitro ne bo šlo … Ena mahajoč z repom in veselo poskakujoča, druga plašna, skrivajoča za nogami moje hčere, rahlo renčaje, da so se videli vsi zobki.
Odločili smo se za krajši sprehod, da se spoznata v nevtralnem okolju.

Seveda nismo ostali neopaženi, že po nekaj metrih smo se ustavili in sledilo je novo spoznavanje z našim prijateljem grey-em, prav tako posvojenim hrtkom …
Naslednje dejanje - spoznavanje doma. Tuširanje in vse ustaljene procedure ob prihodu hrtka, prvo hranjenje ... In pravi šok - kako malo ta deklič pojé.
Ura že pozna, vsi utrujeni, potrebno bo leči k počitku.
Prvo noč smo vse bolj predremale kot spale. A Malu se je izkazala kot neskončno nežno, cartljivo bitje; sicer prestrašeno, a istočasno - glede na svojo starost 6ih let in pol - tudi za precej dominantno bitje. In predvsem, spoštovati pravila rangiranja - tukaj ni popustljivosti.
Že kar prvi večer se je naša prvoposvojena galga morala podrediti … Nekaj dvomov, začinjenih s strahom, se je ponovno pojavilo … A bo šlo? Bo dosedanja nesporna vladarica našega stanovanja in naših src brez težav sprejela nižji položaj? Šlo je brez večjih težav, a povsem enostavno ni bilo. Seveda sta hrtici med seboj vse rešili enostavneje in predvsem hitreje, kot mi. Ljudje pač kompliciramo in "razmišljamo po svoje" oziroma predvidevamo. Večni razkorak med mislimi in dejstvi …
In prvi dnevi so minevali na sprehodih zunaj, kjer sta bili sinhron in uigran par, kakor da že od nekdaj živita skupaj. Podnevi sta se v stanovanju umikali druga drugi, večino časa prespali vsaka v svoji sobi, a ponoči sta hoteli spati v istem prostoru. He, he, kontrola mora biti …
Spoznali smo novo težavo: Malu ne zna biti sama. To je jok in to je stok…
Kaj zdaj? Del družine se z našo mlado galgico odpravlja na morje, jaz ne morem imeti dopusta ... Ja, nič ... Bomo pa hodili v službo. In smo.
Radovedno ogledovanje prostorov in še bolj ljudi. Dve novi žrtvi čohljanja, odkriti kar takoj. Vsak dan je bila prisotna večja mera veselja ob odhajanju "v službo", sprehodih, spoznavanju novih krajev, gozdov, ljudi. Še zmeraj zelo previdno in precej plašno, a kljub vsemu z vidno zaupljivostjo.
"Ja, tako je to … V tem novem domu sploh ni slabo. Vsi prijatelji moje dvonožne prijateljice so veliki ljubitelji psov ali celo sobivajo z njimi," si je mislila Malu.

Napočil je dan povratka dopustnikov. Spet nekaj strahu ob misli, kako bo ob ponovnem snidenju, in presenečenje … Neskončno sta se razveselili druga druge.
Prav začutilo se je olajšanje pri ljudeh.
Nadaljevali smo s potepi v naravi in preizkusili tudi dirjanje na varnem, ograjenem prostoru.
To je bilo pravo presenečenje - naš deklič, že malce okrepljen, a še zmeraj s količino hrane primerno piščančku, pokaže pravi hrtji tek in veliko mero tekmovalnosti.
So jo v Španiji res uporabljali za lov ali morda za tek? Tega ne bomo nikoli izvedeli. Iz videnega in doživetega sklepamo, da naš hrtji deklič obvlada blokado "nasprotnika". Brez nagobčnika ne bo šlo …

Še več potepov, sprehodov, pohodov - tudi z ostalimi posvojenimi hrti iz naše okolice.
Na sprehodih se je dobro ujela z drugimi hrti. Seveda brez plašnosti ni šlo, naježenost sodi zraven. Prav tako malce sončenja zobkov ob prvem stiku. Vse to se je ponavljalo, a po nekaj minutah so brez težav hodili drug ob drugem. In mišice so postajale iz dneva v dan bolj vidne, kondicija vedno boljša. Količina hrane postopoma večja - v mesecu in pol po prihodu enaka kot pri 4 leta mlajši galgi. In pri dirjanju prav nič ne zaostajamo!
Dnevi so tekli, poletje je počasi prehajalo v jesen … Dovolj suverenosti je že bilo, da smo lahko zapustili ustaljene poti in se podali v tuja okolja.
Udeležili smo se dobrodelnega "photoshootinga" v Ljubljani, za koledar Hrtji svet.
Malu prevzame besedo ... Če še ne veste, postala sem "Miss marec 2010". Tudi na hrtjem pikniku nismo smeli manjkati.
Še zmeraj sem zadržana, celo malce plašna pri tujih ljudeh. A nekatere sem že davno tega sprejela za svoje prijatelje in se jim brez pomislekov pustim čohljati.
Vedno znova presenetim s kakšno tipično hrtjo lastnostjo, pokažem kaj zmorem in kaj znam.
Doma sem nesporni vladar … Ja no, saj nisem zaman Faraona… Postavljam pravila obnašanja in odločam, kdaj moja sostanovalka lahko spi pri moji vodnici.
Neskončno rada dirjam, sem zelo hitra. Takoj za konico repka moje sostanovalke je moj gobček. Zmorem skoke z mesta in preskoke "ovir" višine 1,5 metra. Hitrejša od klopotače, še posebej, kadar je potrebno narediti red pri hrtji mladini, ali ko je potrebno na skrivaj pomalicati kakšne smeti.
Brez težav ostaneva sami doma vseh 8 ur, ko sta najini dvonožnici v službi. No, vmes poskrbim za malico, da čas hitreje mine (zakaj pa ne pospravljajo?).

Jabolka pridno izginevajo, mandarine so malce zoprne s svojo lupino, jih samo odnesem na ležišče, pojem pa ne. Sem tudi prava gurmanka; znam izbrati slastne in najbolj zrele sadeže kakija … Sem prava španska sraka, a dokazov ne skrivam …
Prav tako sem priden hrt čuvaj - tako svojih ljudi kot moje sostanovalke. Prav nič mi ni všeč, če kdo pride na obisk. Najprej veselo pozdravim, se pustim pobožati, potem znam tudi zalajati in ves čas pridno stojim na preži. Trkanja na vrata ne odobravam, v tem primeru se izza vrat zasliši pravo rjovenje. He, he, prava galgasta lumpa pač …
Znam zavajati in še zmeraj ne vedo, ali svojo mlajšo sostanovalko varujem pred drugimi psi in ljudmi ... ali je "varovanje" zgolj krinka ljubosumja. No, najbrž obojega malo.

Seveda ne smemo pozabiti, da red in doslednost morata biti zmeraj prisotna… Zatorej, vsake toliko, na hitro pubertetniški hrtji smrklji pokažem kdo je "mama".
Edino, še danes ne znam (ali pa nočem) ostati čisto sama doma, niti za 5 minut.
Ali sva obe doma, ali greva obe. No, če katera od mojih deklet na dveh nogah ostane doma, potem dovolim, da moja smrklja gre od doma brez mene. Brez manjšega jokanja sicer tudi takrat ne gre ... Preveč jih vendar ne smem razvaditi.
In tudi zato se samo na kratko igram, saj se za damo mojih let to niti ne spodobi.
S snegom sem se tudi že spoznala in jim pokazala, da je to še večje veselje, kot dirjanje po travi ali mivki. Plašček je nujno zlo, a zaenkrat ga še bolj redko uporabljam.
Kljub vsemu najraje poležavam na mehkih ležiščih, še posebej tistih, ki uradno niso namenjena psom. A jaz sem hrt - torej je to ne le dovoljeno, ampak povsem normalno in konec koncev primerno moji starosti.

V tem trenutku se poslavljam od vas, jaz Faraona Malu. In že vem, da ne bo težko preživeti v varnem in toplem okolju svojega doma. V ljubeči toplini bližine mojih ljudi in hrtje sestrice.

Na praznični dan, 25. decembra, je minilo 6 mesecev odkar sem prispela v Slovenijo in v tem mesecu sem praznovala tudi svoj 7. rojstni dan.

Preden pozabim, sporočam še, da so moji dvonožniki nepopisno srečni in veseli, da so se me odločili posvojiti.
To vem zagotovo. Ne le, da mi to iz dneva v dan znova dokazujejo s svojimi dejanji, predvsem ker to (ob)čutim. Svoje zadovoljstvo jim pokažem vsak dan, z vedno večjo igrivostjo, veselim tekom in poskočnim dirjanjem, z mahajočim repkom in še posebej z družnim poležavanjem na skupnem ležišču. Čudoviti so večeri, preživeti v božajočem objemu. Tega ne zamenjam z nikomer in ničemer več.

Galgo Malu lahko spremljate tudi na forumu Hrtji svet TUKAJ

(Avtorici: Suzana Majer in Malu)

Domov